Lusterdam – Lepo mi godrnjaš (2018)

TIP: Ni jih veliko, ki “ga” “na easy” tako premišljeno in energično sekajo.

Čeprav prihajajo iz povsem drugega obdobja, so Lusterdam eni najboljših predstavnikov vse bolj cvetoče in tudi kakovostne nove SLO rock scene. Četverica sila zanimivih in nevsakdanjih glasbenikov, ki sestavlja ta odlični bend, pripada generaciji devetdesetih – času modernizacije rocka, času grungea, ki je kljub filozofiji brezizhodnosti, obetal, da bo rock še naprej tista sila, ki bo premikala svet. 20 in plus let kasneje se je izkazalo, da je bilo takrat zadnje obdobje, ko je glasba nasploh še imela vpliv, oziroma ko je še imela sporočilo, za katerega je bilo vredno živeti. Seveda tu ni govora o vplivu na posameznika, ampak o vplivu na vso generacijo.

Lusterdam na to novo slovensko sceno, ki navdaja s širnim optimizmom, prinašajo neprecenljivo izkušnjo tistega časa. Prinašajo tisto najbolj iskreno, danes že kar pozabljeno, zelo osebno poetičnost. V bistvu prinašajo še tiste zadnje plamene rock gorečnosti, ki se jih sodobna rock produkcija tako trudi ponovno zanetiti.

In Lusterdam to počno na prefinjen in spontan način, ki naravnost osupne. V njihovi glasbi ni nobene agresije, zaletavosti in vsiljevanja, kar pa niti najmanj ne pomeni, da so zato medli. Prav nasprotno, tako dinamične, energične in eksplozivne godbe, ki je hkrati tako prečiščena, osredotočena in prefinjena, v naših logih že dolgo ni bilo slišati, še posebej rockerske ne.

Lusterdam pišejo izjemo celovite in dorečene skladbe, ki imajo neverjetno čiste linije in sijajne, naravnost pop zapeljive refrene. In dejstvo, da se vsi člani sicer ukvarjajo s filmsko produkcijo, ni zgolj nek info za hitro pridobivanje pozornosti. Pesmi Lusterdam imajo pravo filmsko sugestivnost, lepe in raznolike kadre, čudovit dramaturški lok, imajo zaplete, jasno sporočilnost, pa tudi tisti magični sij, ki ga lahko ustvari le umetnost premikajočih sličic.

Lusterdam igrajo kleni avtorski moderni kitarski rock, ki je ponekod grungersko razgaljen in odkrit, drugod spet rocersko nabit, vzvišen in poln izjemnih kitarskih riffov, napetih solističnih izletov, a tudi indie spačenosti, artističnega eksperimentiranja in ambientalnih post-rock kotaljenj. “Nasproti” tej naelektreni in vseskozi rockerski osnovi bend postavlja pronicljive akustične podlage, obilico kantavtorske senzibilnosti, občasna hipnotična večglasja, pa še kakšen izlet v country ali roots si privošči.

Lepo mi godrnjaš je, kot že naslov namiguje, zares prijeten album. Izrazno je nenadkriljiv, produkcijsko domišljen, strukturno naravnost perfekten, izvedbeno preprosto prekrasen in, naj se to še tako čudno sliši, za povrh še poln izvrstnih in pravih hitov. Albumov, ki imajo kaj povedati in nudijo neko zahtevnejšo umetniško izkušnjo, ter hkrati tudi čisto pop zabavo, pa ni ravno veliko. In to še zdaleč ni edini unikum tega sijajnega albuma.
 

Top heavy metal frontman Jurij Egzi Čotar začenja solo pot z akustično skladbo
Alya napoveduje spremembe, novi album in "trga" na YouTubu
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm