Marilyn Manson – Heaven Upside Down (2017)

TIP: Tudi v novih in mestoma presenetljivih zvočnih okoljih ni popuščanja.

Marilyn Manson in njegov istoimenski bend tudi na svojem desetem albumu in po skoraj četrt stoletja v ospredju na sceni niso izgubili niti kančka udarnosti in osredotočenosti.

Novodobni kralj šok rocka si svojih mračnih pripovedi, zgodb in vizij ne izmišlja. Raje se ozira po realnosti vsakdana in čudaških spremembah, ki jih je po vsem svetu razširil ameriški novodobni kapitalizem. Vedno pa k temu doda tudi kanček osebnih izkušenj in močno psihološko noto. Dolgo pričakovani novi album Heaven Upside Down je tematsko nekoliko bolj politično obarvan, kar je glede na uspeh fenomena Donald Trump in Mansonovo ostro reakcijo nanj razumljivo.

Čeprav je Manson ne nek način napovedal, da bo ta album nekakšna nenamerna vrnitev v čase njegovih začetkov, pa se to po nekaj prelaganjih izida in verjetno tudi popravkih vendarle ni zgodilo. Heaven Upside Down je prej logično, a precej težje nadaljevanje odličnega predhodnika The Pale Emperor izpred dobrih dveh let.

Na prvem delu Heaven Upside Down prevladujejo težje in bolj orto-kitarske skladbe, drugi del albuma pa je presenetljivo groovy, funkodino alternativen, gotsko hipnotičen, slogovno precej presenetljiv in mestoma nadvse inovativen.

Manson tudi tokrat svoje mračne vizije in srhljive pripovedi zavija v peklensko zlitino industrial hrupnosti in rocka. Ima pa ta album bistveno manj tistega klasičnega metal zvena. Manson tokrat nasproti industrijski hrupnosti postavlja predvsem ameriški moderni (post, alternative …) rock, največkrat tistega iz devetdesetih, ki je nastal kot posledica grungea, v drugem delu pa tudi spačenost klasičnega evropskega alternative rocka in novega vala, ki je ameriška tla z več kot desetletno zamudo zadela šele v devetdesetih. Pikolovci bi na tej točki že iskali povezave s preteklostjo. Povezava pa je morda bistveno bolj očitna v produkciji, aranžmajih in načinu postavitve instrumentov. Tokrat ni veliko tistega že več kot desetletje modnega produkcijskega zlitja instrumentov, iz katerega nastanejo “zvočni zidovi”,v katerih posamezni instrumenti skoraj niso bili več prepoznavni oziroma pomembni. Na novem albumu je, podobno kot se je to delalo v devetdesetih, vsak instrument jasno razmejen in dobro slišen. Tako lahko tokrat tudi jasno slišite, kako odlični instrumentalisti sestavljajo njegovo skupino in uživate ob njihovih številnih bravurah.

Heaven Upside Down je drzen in precej samosvoj križanec spektakularne in raznolike moderne rock zvočnosti, pogubnega industriala, gotske magičnosti, izjemnih detajlov, izredno precizno napisanih skladb in skoraj brutalno realistične perspektive. Album je ubijalsko rušilen, a hkrati poln prefinjenih estetskih poudarkov.

Kljub vsem spogledovanjem in stikom s preteklostjo je Heaven Upside Down skoraj obsesivno moderen in nadvse aktualno zveneč izdelek. Prav ta Mansonova odločnost oziroma moč, da je vseskozi trdno zasidran v tem trenutku, je tisto, kar tudi ta album dela tako poseben in veličasten.

Vsekakor je pred vami eden glavnih favoritov za rock album leta!
 

Izšla neobjavljena skladba, ki jo je zapustil Toše Proeski
Big Foot Mama snemajo novi album – foto-utrinki
 

Kiosk HmHm na: