Mark Knopfler – Down The Road Wherever (2018)

TIP: Morda najbližje temu, kako bi Dire Straits zveneli danes.

Mark Knopfler je bil alfa in omega Dire Straits, verjetno največjega soft rock benda vseh časov (edina resna konkurenca so Eagles, op.). Dire Straits, ki prihajajo iz Anglije, so leta 1978, ko je še vedno kraljeval punk, udarili z ultimativno izpeljanko prefinjenega, izjemno strukturiranega in dostikrat tudi ritmično drznega rocka. V trenutku je bilo jasno, da Knopfler piše sijajne skladbe. Zaščitni znak benda sta postala njegov prijetno hrapav glas in igranje kitare s prsti na način, ki ga je v rock prinesel nepremagljivi J. J. Cale, razširil pa Eric Clapton.

Po dveh albumih so Dire Straits v naslednjem desetletju svojemu izrazu hitro dodali klimo, zvok, ustvarjalno drznost in vse bolj pristopno moderno (sintetizatorsko) tehnologijo in postali eden najbolj prepoznavnih bendov osemdesetih. Leta 1985 so izdali svoj peti album Brothers in Arms, ki ga je kritika pričakala na nož in ga raztrgala do obisti. Tako grdo zgrešenih, da ne zapišemo kar neumnih, presoj kakega albuma v zgodovini ni prav veliko. No, Brothers in Arms je občinstvo odlično sprejelo, pa ne samo zato, ker na njem mrgoli izvrstnih skladb, tu je še tisti znameniti: “I want my MTV!”, pa izjemni animirani videospot in hipnotično sintetični, a še vedno človeško topli zvok. Z vsem tem so Dire Straits povzeli vso hipnotičnost osemdesetih. Hkrati pa so bili tudi glasniki prihajajoče in morda zadnje prave revolucije. Napovedovali so digitalno dobo, ki danes vlada na vseh raveh našega življenja. Brothers in Arms je eden prvih albumov, ki je v bistvu posnet digitalno (s pomočjo avdio/digital pretvornika, op.). Ja pa to tudi sploh prvi album, katerega CD izdajo so prodali v več kot milijon primerkih. Sicer so do zdaj prodali že več kot 30 milijonov primerkov tega albuma.

V tistem trenutku so bili Dire Straits največji bend na svetu. Šli so na gigantsko enoletno turnejo, v okviru katere so 13. maja leta 1985, nastopili tudi v Hali Tivoli. Skupaj pa so odigrali kar 248 koncertov. Po njej je imel že tako zadržani in prav nič zvezdniški Knopfler dovolj megalomanskih potez in velikega biznisa. Posvetil se je svojim solističnim projektom in leta 1988 prvič razpustil skupino. Tri leta kasneje jo je predvsem na prigovarjanje drugih ponovno oživil, z njimi izdal še en album in ponovil napako iz preteklosti. Pristal je na še eno enoletno turnejo, po kateri mu ni razpadel samo bend, ampak tudi zakon. Dire Straits so se uradno razšli 1995. Tokrat dokončno.

Mark Knopfler, ki niti slišati noče o kakšni ponovni združitvi ali vsaj nastopanju pod blagovno znamko Dire Straits, je kot solist izdal številne odlične albume. Predvsem na prvih izmed njih se je na vse kriplje izogibal rock pompoznosti, bombastičnosti, vzdušju in tudi klasično rockerski veličastnosti svoje nekdanje skupine. Izpostavljal je bolj osebni pristop in raziskoval tradicijo, predvsem blues in country in tudi roots rock in folk.

Z vsem spoštovanjem do njegovih zdaj že devetih solo albumov, naslednjih desetih z glasbo za film in številnih sodelovanjih, pa ob vsaki novi izdaji tako vplivnega avtorja, nekako ne gre mimo vprašanja, ali se bo s svojim novim izdelkom kaj približal tistemu, kar je počel z Dire Straits. Če izvzamemo predprejšnji album Privateering izpred šestih let, na katerem je bilo skozi kompaktna blues kotaljenja zaslediti nekaj tovrstnih namigov, tega upanja na njegovih prejšnjih albumih ni bilo prav veliko, še posebej ne na izrazito akustičnem, country – keltsko kantavtorskem predhodniku Tracker iz 2015.

In ko po tolikem času in tolikih albumih preprosto nehaš razmišljati o tem, se je zgodilo! Down The Road Wherever je bistveno drugačen od vsej prejšnjih Knopflerjevih solo albumov. Tokrat v ospredju nista intimni pristop in tudi ne neka zazrtost v tradicijo. Teža večine skladb je zdaj spet na čisti klasičnorockerski izraznosti. Zdaj je tu ponovno veliko več tistih čudovito in vedno malo nenavadno distorziranih kitar, ki so nekoč skupaj s Knopflerjevim “čistim” igranjem s prsti tvorile prepoznavni zvok njegove nekdanje skupine. Tudi orkestracije so povsem drugačne. Občasno so nazaj močne klaviature, sintetizatorji in vsi tisti pritajeni elektronski dodatki in podlage (seveda prilagojene današnjim časom, op.), ki jih od njega že dolgo ni bilo slišati. Nasploh je usmeritev precej bolj sredinska, rockerska in ponekod tudi zelo pop rockerska, vse to v najboljšem pomenu teh besed. Vse to skupaj s številnimi blues, roots, jazzy in še kakšnimi tradicionalnimi rollingi, ki jih tudi tokrat ne manjka, tvori nadvse zanimivo celoto in tudi neko dvojnost, ki še nikoli ni bila tako izpostavljena. Poleg tega je Knopfler veliko idej za svoje še vedno pronicljive, včasih cinične, velikokrat zelo osebne in tudi kritične pripovedi dobil iz spominov na čase, ko je še živel v londonski četrti Deptford, ko je začenjal z Dire Straits.

Veliko skladb na Down The Road Wherever ima tisto magijo in rock veličastnost njegove nekdanje skupine. Tudi nekaj melodij in zaključkov ponovno izjemno napisanih skladb spomni na osemdeseta, vendar pri tem ne gre za kakšno kopiranje starih trikov. Nove skladbe zvenijo urbano, sveže in aktualno in vsekakor ustrezajo današnjemu gledanju na glasbo. Imajo pa tudi tisti v marsičem še zdaj nepresežen estetski naboj preteklosti. So pa strukturno bistveno bogatejše. Knopfler je v bolj sredinsko in bolj pravoverno rock usmeritev tokrat sijajno vključil tudi izkušnje, ki jih je na svoji solistični poti dobil z interpretiranjem tradicionalnih smeri. Celo ena strupena, orto funk skladba in še nekaj temu podobnih groovy vložkov se najde in prav nič ne izstopajo iz konteksta. Prav nasprotno, še bogatijo ga.

Down The Road Wherever je tako kakovosten in nasploh na takšni ravni, da Knopflerju ne bi nihče zameril, če bi ga izdal pod imenom Dire Straits.

Vsekakor boljše napovedi za njegov junijski koncert v Stožicah skorajda ne bi mogli dobiti. Upamo si trditi, da bodo stare skladbe s to energijo zvenele vsaj tako dobro kot v najboljših časih. Morda celo bolje. Brez pretiravanja.

Prihaja atraktivna Andi Rea, hrvaška zvezdnica novega kova
Umrl je Aleš Češnovar, basist in ustanovni član Niet
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm