Maroon 5 – Red Pill Blues (2017)

TIP: Pred časom tudi s čudovito sintetiko in presenetljivim minimalizmom.

Američani Maroon 5 so morda najboljši novejši pop rock bend na svetu. Glavni avtor, pevec Adam Levine in druščina na skoraj idealen način združujejo pravilnost in melodičnost klasičnega pop rocka osemdesetih in tudi devetdesetih z najsodobnejšo pop (rock) skladnjo in mestoma naravnost avantgardno, super-moderno pop, rock in tudi elektronsko produkcijo. Praktično vsak izmed njihovih prejšnjih petih albumov je bil zvočno in včasih tudi slogovno vsaj korak pred časom. Maroon 5 so nasuli tono uspešnic in prodali 20 milijonov albumov in 48 milijonov singlov. Zadnje desetletje, ko je pop rock žanr bolj kot ne izginil iz glavne scene, pa so praktično edini, ki znajo narediti velike pop rock uspešnice in si hkrati upajo eksperimentirati.

Tudi njihov najnovejši album Red Pill Blues je nekaj posebnega. Prvo, kar pade v oči, še preden slišiš album, je impozanten seznam zunanjih avtorjev, ki so Levineu pomagali pri pisanju desetih oziroma na luksuzni izdaji petnajstih skladb. Le-teh je namreč kar 35, in da ne bo kakšne pomote, gre za same top skladatelje, izmed katerih jih je tudi nekaj izvrstnih in cenjenih izvajalcev (A$AP Rocky, Kendrick Lamar, OzGo, SZA, Charlie Puth, Diplo
…). Drugo, kar opaziš, če se ti še da malo pobrskati po ovitku, pa je, da so se Maroon 5 še kadrovsko okrepili in zdaj ima bend kar sedem članov.

Po vsem tem bi človek nekako pričakoval, da bo v novih skladbah prisotnih še več instrumentov in da bodo orkestracije še bogatejše. Že po izvrstni, groovy funk blue-eyed soul skladbi Best 4U, ki začenja album, pa postane jasno, da je bend šel v točno nasprotno smer. Število instrumentov je v novih skladbah načrtno zmanjšano na minimum. Prevladuje totalno elektronski, programiran zvok, podkrepljen z groovy beati. Tu in tam je nekaj živih instrumentov, pa še ti so zelo sintetično obarvani. Kljub temu pa vse skupaj zveni spektakularno, raznoliko in nadvse atraktivno. Glavni razlog za to je fantastična produkcija, ki je ponovno korak pred vsem slišanim. Vsak zvok se sliši naravnost bombastično in produkcija je bistveni dodatni instrument, zaradi katerega nove skladbe zvenijo polno in veličastno.

Vse to seveda ne bi bilo mogoče, če na bi bile skladbe perfektno napisane in aranžirane v piko. Tudi tokrat na albumu ni niti ene malce slabše skladbe, tudi med tistimi na luksuzni izdaji ne. Zaradi izjemne melodičnosti in izvrstnih refrenov pa bi lahko bila prav vsaka izdana kot singel. Za kako dobre skladbe gre, najbolje priča dejstvo, da na osnovni izdaji ni skladb, na katerih gostujeta izvrstna Future in Kendrick Lamar.

Maroon 5 se ne novem albumu še bolj oddaljujejo od klasičnega pop rock zvoka, ki je krasil njihova zgodnejša dela. Zdaj je bolj rockerskih elementov zgolj za vzorec, bend pa je vse bližje pristopom sodobne ameriške pop in tudi R&B produkcije, ki pa jih ne ne kopirajo, ampak se jih lotevajo na povsem svoj, do zdaj še nikoli slišan način.

In ko se poslušalec ravno privadi na njihovo novo pop zvočnost, pa bend osnovno izdajo zaključi s skladbo Closure, 11 minut dolgim utra-posodobljenim pop rock killerjem, ki ima fantastični osem in pol minut dolg instrumentalni del, v katerem bend kotali in variira osnovno temo na način, kot so to počeli največji mojstri easy (west coast) rocka v tistih najbolj magičnih trenutkih sedemdesetih, in, v šali zapisano, uporabi več instrumentov, kot v vseh prejšnjih skladbah skupaj. Temu rollingu pa dodaja izrazito moderno senzibilnost in sodobni groove.

Red Pill Blues je izjemen pop (rock) album z brezhibno napisanimi in perfektno posnetimi skladbami. Novi zvok in pristop (ko se ju navadiš, op.) sta fenomenalna in Maroon 5 tudi v teh rahlo mehkejših in bolj sintetičnih okoljih ostajajo razred zase.
 

Dodajte koncert ali dogodek na Kiosk HmHm
Umrl je Malcolm Young, ustanovni član in tihi šef AC/DC
 

Kiosk HmHm na: