Metallica – Hardwired… To Self-Destruct (2016)

TIP: Spet so tisti srdit, do bolečine osredotočen, nepremagljivi metal stroj.

metallica-hardwired-to-self-destruct

Metallica, verjetno največji metal bend vseh časov, kar osem let niso objavili albuma in človek tako kar pozabi, kako vznemirljivo je bilo čakanje na njihove albume. Bend je tako ali drugače vedno znal sprožiti vprašanje, kaj novega in drugačnega lahko še ponudi. Po tako dolgem ustvarjalnem premoru in le enim “pravim” albumom z novim basistom Robertom Trujillom (prejšnjim Death Magnetic), je postajalo vprašanje, kakšna je kemija v bendu, še toliko bolj zanimivo. Vse skupaj se je še stopnjevalo, ko se je razvedelo, da kitarist Kirk Hammett, prvič po letu 1983, torej odkar je v bendu, ni (so)avtor nobene skladbe. Tudi bobnar in šef benda Lars Ulrich je v odgovorih na večino vprašanj o bendu, poleg sebe omenjal le pevca in kitarista Jamesa Hetfielda.

No, danes, ko je Hardwired… To Self-Destruct, novi, dvojni album benda, zunaj, so se vsi tovrstni dvomi razblinili, kot milni mehurčki. Ta zasedba namreč še nikoli ni zvenela bolje in tako kompaktno in odločno kot na tej plošči.

Metallica so se novega albuma lotili podobno kot v devetdesetih oziroma v časih Črnega albuma in opusa Load, ko so postavili nove zvočne in slogovne možnosti svojega izraza in metala nasploh. Hardwired… To Self-Destruct zveni sveže in inovativno. Nove skladbe, ki so po večini nadstandardno dolge, imajo poguben groove, ultimativen beat, mogočne riffe, izjemne strukture, domišljene melodije in tisto njihovo neponovljivo dramatično intenzivnost.

Metallica se tokrat z ničemer ne omejujejo. Včasih do neke mere obudijo svoje zgodnje, bolj “podivjane čase”, še večkrat pa spomnijo na tisto nendkriljivo prefinjenost, a tudi neverjetno udarnost “Črnega” obdobja, vendar vse to z drugačnimi poudarki in zaključki. Metalllica predstavijo tudi nekaj svežih prijemov. Skladbe nihajo od monolitnih, sila efektnih, na nekaj ponavljajočih se nabijaških riffih temelječih buldožerjev do instrumentalno skoraj progresivno razvejanih rušilcev, na manjka pa niti triminutna ultra-post-thrash zabijanka.

Tudi zvočno je album sila zanimiv. Bobni so nenavadno našpičeni, predvsem bas noga, ki dobesedno kljuva po ušesih. Na drugi strani so kitare pretirano temne, a kljub temu ostre, jasne in veličastne. Celotna zvočna postavitev je (za razliko od na predhodniku nekoliko stisnjene) ponovno prostrana in mogočna. Zvok pa jasen, moderno čist in, kot je pri Metallici že kar pravilo, drugačen in nikoli prej slišan.

Predvsem pa se tokrat po dolgem času v njihovem igranju ponovno slišita tista njihova neverjetna srditost in osredotočenost, za kateri se je zdelo, da ju po odhodu basista Jasona Newsteda in raznih zdravljenjih od alkohola bend ne bo nikoli več premogel. Ulrich je nerestano v napadu. Hammett nasuje tono brutalnih riffov, kopico strupenih solaž in tudi prefinjenih wah-wah izletov. Bas je en sam kompresor. Trujillo se je, kot kaže, zdaj dokončno vklopil v bend. Hetfield pa spet deluje prepričljivo in tudi pevsko se zdi, da je v top formi.

Če je bil Death Magnetic povratek benda k čistemu metalu in ponovno definiranje njegovih thrash začetkov, je Hardwired… To Self-Destruct zelo konkreten, nadvse učinkovit in predvsem zelo izviren odgovor na to, kaj vse lahko metal ponudi v tem tisočletju.
 

Na kratko iz tujine
Lady Gaga - Joanne (2016)
 

Kiosk HmHm na: