Metallica – Helping Hands… Live & Acoustic At The Masonic (2019)

V takšni izdaji metal velikanov še niste slišali.

Helping Hands… Live & Acoustic At The Masonic je posnetek dobrodelnega koncerta, ki so ga lanskega novembra imeli ameriški metal giganti Metallica. Z njim so zbirali denar za svojo fundacijo All Within My Hands, ki si bori proti lakoti in za ustvarjanje trajnostnih skupnosti na temelju izobraževanja delovne sile.

Posebna priložnost kliče po posebnem dogodku in tako se je največji metal bend svetu odločil, da se predstavi v povsem akustični zasedbi. Za enega njihovih sila redkih tovrstnih koncertov in za dober namen so bile tudi cene vstopnic temu primerne. Cena za balkon je znašala od 220 evrov do nekaj manj kot 1.100 evrov. V parterju pa so vsako mesto za fotelje z mizami in hrano prodajali na licitaciji na eBay-ju. Izklicna cena je bila nekaj manj kot 5.500 evrov. Koliko so iztržili za mizo, ki je bila postavljena na odru, ni znano. Odveč je poudariti, da je bila dvorana, ki sicer sprejme nekaj več kot 3.800 obiskovalcev, razprodana.

Na nastopu so se pevcu in kitaristu Jamesu Hetfieldu, bobnarju Larsu Ulrichu, kitaristu Kirku Hammettu in basistu Robertu Trujillu pridružili še štirje izvrstni glasbeniki, ki so dodali kitaro in mandolino, pedal steel kitaro, tolkala in klaviature.

Metallica so izvedli zelo zanimiv in v polovici primerov precej nevsakdanji izbor osmih lastnih skladb. Odigrali pa so tudi štiri skladbe drugih izvajalcev, in sicer Turn the Page (Bob Seger), When A Blind Man Cries (Deep Purple), Please Don’t Judas Me (Nazereth) in Veteran of the Psychic Wars (Blue Öyster Cult).

Kljub izvrstno postavljeni produkciji in dodatnemu mini-benu je akustični koncert, še posebej pri sicer “električnih” izvajalcih, vedno velik izziv in vsekakor tudi velika obremenitev. Ob tako “slečenem” in v vseh pogledih izpostavljenem nastopu po pravilu odločilno vlogo odigrajo “stranski” faktorji, kot so kemija znotraj benda, osredotočenost in predanost, če že ne kar vera v to, kar igraš. Hetfield tako med uvodnim govorom ni niti poskušal skriti treme. A že uvodna Disposable Heroes zveni sijajno, brezhibno, intenzivno, veličastno in predvsem 100% naravno akustično. Metallica pa so v več kot uro dolgem nastopu pokazali, da imajo vsega od zgoraj naštetega (ponovno?, op.) na pretek.

Metallici je tako tudi v jasno definiranih akustičnih okoljih, kjer ni in ne more biti posebnih presenečenj, uspelo ustvariti vzdušje, barvitost in dramatičnost izvirnikov, kar ni prav preprosto. Tudi z akustičnimi instrumenti pa so uspeli pričarati tisto svojo značilno koncertno silovitost in brezkompromisno funkcionalno izvedbo, ki pleni, pa četudi so morali včasih poseči po manj rockerskih prijemih, kot sta na primer zadet bazični country ali mandolinast folky zven, ki ga je nemalokrat (so)ustvaril tudi Hamett. In takšnih prefinjenih rešitev in zanimivih videnj je na albumu še veliko, v bistvu kar precej več, kot na njihovem slovitem koncertnem simfoničnem poskusu.

Vsekakor so Metallica v top formi in po energiji zelo blizu osemdesetim in večini devetdesetih, ko so v živo brisali vse pred seboj. Spektakularen album!

Preberite še:
Recenzija albuma: Metallica – Hardwired… To Self-Destruct (2016)

 

Umrl je Dick Dale, kralj surf rocka in prototip kitarskega heroja
Mariborski in okoliški bendi, pozor, Festival Scena 2019 sprejema prijave
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm