Michael Schenker Fest – Resurrection (2018)

TIP: Eden največjih heavy metal kitaristov je ustvaril še en biser.

Nemški virtuoz Michael Schenker je eden najpomembnejših in najboljših heavy metal kitaristov vseh časov. Prvi koncert je imel pri enajstih letih, ko je bil še član zdaj že legendarnih Scorpions, ki jih še danes vodi njegov starejši brat Rudolf. Pri šestnajstih pa je leta 1972 igral na njihovem prvencu Lonesome Crow.

Že naslednje leto je šel k britanski skupini UFO, v kateri je zablestel.Z načinom svojega igranja je UFO spremenil iz divjaškega space hard rock banda v eno prvih pravih heavy metal skupin. Do leta 1978 je na petih albumih, ki so danes vsi antologijski, nasul obilico izvrstnih in samosvojih riffov, ki niso več neposredno temeljili na vzorcih hard rocka, bluesa ali rock ’n’ rollla. Energično izvedena in izvirna ponavljajoča figura, na katerih temelji celotna skladba, pa še danes ostaja ena najboljših definicij, kaj je heavy metal riff. Schenkerjevi riffi pa niso bili samo strukturno enkratni. Poleg tega, da je odkrival nove zvoke, kar je v heavy metalu še zdaj bistvenega pomena, je v njih pokazal tudi eleganco in izjemni smisel za melodijo in dramaturgijo, ki ga, kot se je kasneje izkazalo, v marsičem še danes ni nihče presegel. Nekaj podobnega velja tudi za njegove solo dele. Njegov način, kako drži ton, pa še zdaj ostaja čisti spektakel.

UFO so postali eden najvplivnejših bendov. Usodno so vplivali na NWOBHM in številne druge kasnejše smeri heavy metala. Metallica, Iron Maiden, Judas Priest, Def Leppard, Dio, Guns N’ Roses, Megadeth in Slayer so le nekateri izmed tistih največjih, ki UFO navajajo za svoje ključne vplive.

Tu pa se začne tudi tista bolj tragična plat Schenkerjeve kariere. Vse skupaj se je začelo že v UFO, kjer je bil Schenker, ki na začetku ni znal angleško, tarča ostalih članov, ki so na njegov način neprestano zbijali šale v slogu najhujšega angleškega humorja. In to tudi takrat, ko so bili na odru. Schenker se je zatekel k pijači in tabletam in nazadnje dobesedno izginil iz benda.

Leta 1979 se je za kratek čas vrnil v Scorpions in z njimi posnel njihov ključni album Lovedrive, na katerem, kot se je nedavno izkazalo, ni igral zgolj v treh skladbah, ampak je praktično naredil in spisal večino materiala. Vmes je zavrnil Ozzyja. Njegovemu tragično preminulemu kitaristu Randyju Rhoadsu je bil Schenker morda celo največji vzornik. Schenker pa je dejal, da mu je ta odločitev verjetno rešila življenje. Malo pred tem je bil tudi na avdiciji za kitarista Aerosmith in The Rolling Stones.

V osemdesetih je Schenker ustanovil svoj lastni band MSG, ki v različnih inkarnacijah in imenskih izpeljankah deluje še danes. Z njim je predvsem v osemdesetih, ko je bil sestavni del takratne heavy metal scene, dosegel precej uspeha tako v Evropi, kot tudi v ZDA in na Japonskem. V devetdesetih, ko je klasični heavy metal izginil iz centra glasbene scene, je Schenker ostal pri svojem in še naprej izdajal izvrstne studijske in tudi koncertne albume. Izdal pa je tudi serijo fenomenalnih akustičnih albumov. V tem tisočletju pa je izdal tudi nekaj albumov, na katerih je odigral skladbe svojih vzornikov. Vmes se je še nekaj časa bori z depresijo. Se trikrat vrnil v UFO in z njimi posnel še tri albume, si omislil super-skupino Contraband in še nekaj drugih projektov. Prišel je tudi v spor z enim od svojih pevcev. Nekdanja soproga mu je pobrala vse, kar je imel, vključno z legendarno kitaro Flying V. Pred časom pa se je še hudo sprl z bratom. Vse to pa se prav nič ne pozna na njegovi glasbi.

Njegov najnovejši album Resurrection je v marsičem poseben album, tudi zato ker je Schenker na njem zbral nekatere svoje najpomembnejše zdajšnje in nekdanje člane svoje skupine. Na albumu so tudi vsi njegovi veliki pevci, Gary Barden, Graham Bonnet, Robin McAuley in Doogie White in tudi gosti Wayne Findlay, Michael Voss-Schön in Kirk Hammett iz Metallice. Slednji je nedavno priznal, da je Schenker njegov velik idol.

Skladba, na kateri gostuje Hammett, tudi začenja ta sijajni album. Pesem, ki jo poje McAuley, je presenetljivo moderna in trda, a istočasno monolitno klasično heavy metalska, kot bi Schenker namerno naredil malce bolj napadalno skladbo in bolj robati riff, ki bi kar najbolj ustrezal gostu. Tudi na preostalih skladbah se zdi, da je Schenker linije prilagodil tako, da so pevci lahko izpostavili svoje najboljše lege. Tudi zato skladbe zvenijo tako sveže, intenzivno, nadvse spektakularno in privlačno. Tiste, na katerih poje več pevcev naenkrat, pa so vrhunec vokalne rock estetike.

Resurrection je tudi izrazno zelo pester. Schenker na njem kaže, da ne samo kot glasbenik, ampak tudi kot avtor ni izgubil niti kančka nekdanjega naboja. Poleg že omenjene trše skladbe, je na albumu kopica na izjemnih riffih temelječih super-melodičnih skladb, ki so šolski primer tega, v kakšnem odnosu morajo v klasičnem heavy metalu biti melodija, kitarski riff, solo, spremljava in ritem. Tu Schenker po vseh teh letih ostaja nenadkriljiv. Sijanji prvi single, skladba Take Me To The Church, ima 100% naboj uspešnice. Zelo pozitivno presenečenje albuma sta tudi dve rahlo epsko in kanček neo-klasično obarvani skladbi. Seveda je tu tudi instrumental – še eden v vrsti biserov, s kakršnimi Schenker navdušuje že od sedemdesetih. S to skladbo pa ponovno spomni, da je instrumentalna skladba še vsekaj drugega kot zgolj brezglavo divjanje po strunah.

Resurrection je še eno izvrstno in presenetljivo sveže delo velikega kitarista in avtorja. In to ne samo zato, ker je njem toliko dobre glasbe. Album je v najlepši govorici rocka izrečeno posvetilo (z nekaterimi tudi sprava, op.) večini velikih glasbenikov, s katerimi je Schenker sodeloval v svoji samostojni karieri.

In za konec še morda tisto najpomembnejše, Resurrection je izvrstni primer tega, da se v klasičnem heavy metalu še zdaleč ni vse končalo v osemdesetih, in da se da s pravimi idejami narediti album, ki ima vso patino, barvitost barvitost in raznolikost tistega zlatega obdobja, a je hkrati zanimiv tudi za današnji čas. Seveda je to stvar navdiha in idej. Obojega ima Michael Schenker še vedno na pretek.
 

Še en atraktivni multimedijski projekt odličnih alternativcev Toxine
Pop Evil - Pop Evil (2018)
 

Kiosk HmHm na: