Muse – Simulation Theory (2018)

TIP: Album, ki ni tako “mimo”, kot se morda zazdi po prvem poslušanju.

Muse, ki prihajajo iz Anglije, so bili s Coldplay in Kings Of Leon najresnejši pretendenti, da na prestolu največjega alternative benda na svetu nasledijo U2. Že več kot desetletje pa je jasno, da bo slavna irska četverica še vsaj za nekaj generacij varno zasidrana, če ne že kar prikovana na tronu največjega. Podobno kot zgoraj omenjena omenjena dvojica, so tudi Muse podlegli čarom eksperimentiranja in v zdajšnjem času dovoljenega in legitimnega brezglavega preskakovanja med žanri. Muse so bili pri tem najbolj radikalni in so svojemu vznemirljivemu bazičnemu alternative paranju kaj hitro dodali bombastične orkestracije, neko bizarno retro rock miselnost in kopico progresivnih, novorockerskih in celo metal izpadov.

Alternative scena že vse to stoletje bolj kot vse to “postavljanje”, ki je sicer v primeru Muse zelo kakovostno, potrebuje jasno slogovno vizijo in sporočilnost, ki združuje in sili vsaj k razmišljanju, če že ne kar k akciji. Na tej točki je “obetavni podmladek” padel. Seveda še zmeraj obstaja možnost, da so imeli vsi trije bendi precej plitkejše motive in so velike umetniške cilje preprosto zamenjali z bistveno bolj konkretnimi, kot je, recimo, ta, da so svojo glasbo prilagajali temu, da bi kar najbolje učinkovala na največjih koncertnih prizoriščih. Namreč vsi trije so eni redkih novejših bendov, ki jim je uspelo pridobiti status največjih stadionskih in festivalskih atrakcij.

Ta dolga zgodba je močno povezana z najnovejšim albumom Simulation Theory, ki je sicer osmi studijski izdelek benda. Muse so na njem namreč ponovno izvedli pravi salto, sicer ne mortale, vendar pa kar pošteno na glavo. Nove skladbe so zavili v energično sintetizatorsko elektroniko, ki po barvitosti in energiji in tudi po malce Back To The Future znanstveno fantastični retoriki močno vleče na tista malo bolj radikalna synth osemdeseta.

Vendar Muse niso zatavali nekam v preteklost. Vzvode nekega drugega časa so uporabili za v zdajšnji čas postavljeno zgodbo s tipično ZF temo: “Kaj pa če je vse to resničnost.” Podobno so naredili tudi s samo glasbo.

Čeprav vse skupaj velikokrat spomni na osemdeseta, se hkrati tudi vseskozi jasno sliši, da kaj takšnega pred štirimi desetletji nikakor ne bi moglo nastati. Številni sampli in prehodi imajo super moderni rolling in elemente, ki so jih odkrili oziroma lahko izvedli šele desetletja kasneje. Da o zvočnih zidovih in novodobni pop melodiki niti ne govorimo. Muse pa so tokrat prvič tudi javno izpostavili, da na novem albumu želijo postaviti drugačno “produkcijo”, ki pa bo dobro delovala v živo in na največjih prizoriščih.

Kljub šokantno drugačnemu celostnemu zvoku in synt šok učinku, Simulation Theory sploh ni toliko “iz konteksta”, kot so bili nekateri njihovi prejšnji albumi. Muse so marsikje nova zvočna okolja izrabili za to, da so vanje nasuli nekaj odličnih in nadvse atraktivnih alternative vložkov. S tem so na nek način nanovo definirali svoje temelje. Tudi same skladbe so precej bolj funkcionalno, dorečeno in efektno konstruirane in po po dolgem času je v njih tudi nekaj tiste magije zgodnjih albumov Muse, čeravno v povsem drugi preobleki. Pesmi so tudi bistveno bolj dinamične in raznolike kot na večini prejšnjih albumov.

Spodbudno je tudi, da je z naskokom najbolj vznemirljiva in morda najboljša skladba ravno tista, s katero so Muse najbolj zajadrali drugam. Propaganda, na kateri je pomagal tudi mag hip hop produkcije Timbaland, je pol počasen groovy electro killer z malce Prince patine in spektakularnim refrenom ala Max Headroom. Nič dosti ne zaostaja niti naslednja, ki je bizarna kombinacija težkega kitarskega alternative riffanja in atraktivnih, mestoma kar orientalsko zvenečih 80s 2.0 sintetizatorjev. Nasploh je predvsem osrednji del albuma veličasten.

Simulation Theory, ki sicer pri “poznavalcih” po dobrem mesecu od izida že uživa status še enega projekta, na katerem je bend zataval, pa spodbudi več razmišljanja od večine današnjih, in to ne samo alternative izdelkov. Morda najbolj pereče je vprašanje o tem, da se morda prav v okolljih, kakršne tokrat predstavljajo Muse, oziroma v neki kombinaciji korporativne uniformiranosti, prilivanja nekonvencionalnih žanrov in ohranjanju “tipičnih” alter prvin, skriva prihodnost alternative rocka. No, vsaj dokler ne udari kaj zares radikalnega.
 

Alya napoveduje spremembe, novi album in "trga" na YouTubu
19. januarja novi album art godcev Same Babe
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm