Nick Cave & The Bad Seeds – Skeleton Tree (2016)

TIP: Surova lepota nove zvočnosti.

nick-cave-the-bad-seeds-skeleton-tree-front

Nick Cave, eden največjih rock poetov in avtorjev, je med nastajanjem šestnajstega albuma The Bad Seeds doživel grozljivo tragedijo. Njegov petnajstletni sin Arthur se je smrtno ponesrečil.

Več kot leto dni kasneje je izšel Skeleton Tree, ki je morda najbolj mračen, srhljiv, a tudi čuten, krhek in pretresljiv album The Bad Seeds sploh. Podobno, kot na Bowiejevem Blackstar, so tudi na Skeleton Tree žanri povsem zabrisani. Tista rock ostrina prejšnjih albumov je nekje daleč v ozadju – je pa vseskozi prisotna, čeprav je praktično ni slišati.

Temelj glasbe so sanjave, filmsko dramatične sintetizatorske in klavirske podlage neskončno dolgih tonov. Dodatkov je zelo malo. Povečini to niso kakšni dodatni instrumenti, ampak nekakšni ambientalni zvočni efekti, ki zvenijo čudovito in usodno. Kljub temu pa imajo skladbe izjemne in zelo dodelane melodije.

Ta navidez minimalistični zvočni pristop je izvrstna podlaga za ranjene, prizadete, skrajno intimne, a nadvse magične Caveove interpretacije, v katerih napol recitira, napol poje.

Skeleton Tree je vsekakor zelo nenavadna zvočna in idejna izkušnja, v kateri se gothic, alternative, rock in tudi baladni folk kot žanri umikajo veličastnemu post-elektronskemu, nekoliko filmsko – dramskemu zvočnemu konglomeratu, s katerim The Bad Seeds v velikem slogu vstopajo med avtorsko avantgardo tretjega tisočletja.

Definitivno eden najlepših albumov zadnjih deset let!
 

Brodolomec, prvi solo-projekt Gregorja Stermeckega
Bobnar Motörhead je zdaj tudi uradno član Scorpions
 

Kiosk HmHm na: