Nickelback – Feed The Machine (2017)

TIP: Rockerska bit pred vsem ostalim.

Kanadski kvartet Nickelback je morda najbolj zaslužen ali najbolj kriv, odvisno, na kateri strani ste, za to, da je alternative rock postal del mainstreama. Bend, ki je v svoji več kot dvajsetletni karieri prodal že več kot 50 milijonov albumov, je v drugi polovici devetdesetih zapuščino grungea, alternativne metalurgije in takrat modernega težjega rocka sprva zavil v zelo napadalno, energično, še vedno nekoliko nekonvencionalno, a tudi nadvse pravilno in melodično formo in z njo praktično takoj zmagal na vsej črti. V prejšnjem desetletju pa je to zmagovito formulo rahlo omilil in ji začel dodajati vse več bolj tradicionalnih prvin – od surovega bluesa in do tradicionalnega rocka pa vse do izrazito radijsko naravnanega komercialnega rocka in tudi popa. Istočasno je izjemno pozornost posvečali zvoku. V prejšnjem desetletju so Nickelback tako izdali nekaj spektakularno posnetih albumov, ki jih še do danes ni nihče produkcijsko presegel.

Ena glavnih značilnosti Nickelback je tudi, da nenehno nadgrajujejo svoj izraz, istočasno pa nikoli naredijo kakšnih radikalnih sprememb. Na svojem najnovejšem, že devetem albumu pa so kakšno fazo tega evolucijskega toka vendarle preskočili. V luči dejstva, da so v preteklosti kristalno jasno produkcijo in čisti zvok pripeljali praktično do popolnosti, je Feed The Machine kar malo presenečenje. Zvok je namreč tokrat precej temačen, hrapav, rahlo umazan, enovit in moderno-rockersko prvinski, skladbe pa so nekoliko težje in ponekod nižje uglašene, kot tiste iz nekaj prejšnjih albumov. Vse to pa niti slučajno ne pomeni, da so produkcijsko nedorečene, ravno nasprotno, ta zvočna brutalnost je premišljena in izpiljena do vsakega podrobnosti.

Vse ostalo pa je na podobno vrhunski ravni, kot je pri skupini že v navadi. Skladbe so izjemno napisane in vrhunsko izvedene. Na albumu boste našli tako trde, na kompaktnih riffih temelječe kitarske rušilce, kot tudi tiste zanje že kar obvezne, z akustiko oplemenitene polhitre skladbe in novo-rockerske power balade.

V novih skladbah je malo manj tiste “radijske hit” logike in zvočne barvitosti sodobnega korpo rocka. Zato s tega albuma verjetno ne bo toliko uspešnic, kot jih je bilo na večini njihovih prejšnjih. Ampak to sploh ne moti. Po kakšnem poslušanju več namreč hitro postane jasno, da bend še vedno zveni enkratno.

Morda največja moč Feed The Machine pa je v načinu, kako se je bend lotil bolj prvinskih in temeljnih vzvodov sodobnega rocka. Nickelback se namreč na njem na noben način ne vračajo k svojim začetkom, ampak predstavljajo nov izziv oziroma izrazno možnost, ki jo ponuja sodobni korporacijski rock. Pri tem pa bend ni izgubil niti kančka svoje komercialne privlačnosti in slogovne prepoznavnosti. Pokazal pa je tudi, da mu čiste rockerske energije tudi po vseh teh letih in občasnih odklonih še vedno ne zmanjkuje.
 

Andraž Hribar je danes izdal simfonični album
Glenn Danzig se še za en koncert vrača v Misfits
 

Kiosk HmHm na: