Pennywise – Never Gonna Die (2018)

TIP: Morda celo najbolj melodičen in hkrati učinkovit punk bend ta hip.

Pennywise so sijajni kalifornijski punkerji, ki so na sceno prileteli v prvi polovici devetdesetih. Bend je izjemno cenjen in uživa kultni status, ni pa dosegel slave in razvpitosti svojih vzornikov Bad Religion ali sodobnikov Green Day in The Offspring. Deloma so Pennywise za to “krivi” tudi sami, saj po precejšnjem uspehu svojega odličnega tretjega albuma About Time iz leta 1995 (za razliko od vseh treh zgoraj omenjenih, op.) niso hoteli podpisati pogodbe za katero izmed velikih založniških korporacij, ki so takrat s slo nogometnih menedžerjev po svoje okrilje grabile vse bende, ki so bili kakorkoli povezani z bumom melodičnega punka.

In če malo špekuliramo, Pennywise, ki so z več kot tri milijone prodanimi albumi ena komercialno najuspešnejših punk skupin izpod okrilja neodvisnih založb, tudi pri veliki založbi verjetno ne bi dosegli takšnih prodajnih številk, kot so jih tiste najbolj popularne novodobne punk skupine. Za kaj takšnega so bili vedno malenkost prehitri, pretežki, preveč na robu in preveč “na liniji”.

In tako ostaja tudi na njihovem dvanajstem albumom Never Gonna Die, na katerem spet poje njihov dolgoletni, že večkrat “pobegli” frontman Jim Lindberg. 14 novih skladb je narejenih v maniri najboljšega navitega in naelektrenega punka, s pravo dozo skate podivjanosti, hardcore besnenja in tudi metalurške rušilnosti. Novi Pennywise zvenijo težko, hitro in nažgano, hkrati pa so tako silno melodični in prijetni za poslušanje, da jim to lahko zavida ne samo celotna punk scena, ampak tudi velika večina pop izvajalcev.

Podobna odločnost veje tudi iz besedil. Pennywise opozarjajo na škodljivost radikalnih družbenih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih letih, pa na krepitev moči peščice posameznikov in na nepremišljeno hitrostjo življenja, ki nam jo vsiljujejo. Apelirajo pa na mlade in spomnijo, da so nove generacije vedno tiste, ki se prve uprejo in sprožijo spremembe.

Never Gonna Die ponuja nekaj manj kot 40 minut najčistejše punk ekstaze. Za povrh pa še obilico neverjetne učinkovitosti, ki jo v moderni rock ‘n’ roll izraznosti kronično primanjkuje tako v sporočanju kot sami glasbi. Tako da, piči!!!!
 

Magični Bogunov, morda naš najboljši neodkriti bend, iščejo kitarista
Ice On Fire z drugim kitaristom na(d) festival GorA RockA
 

Kiosk HmHm na: