Pop Evil – Pop Evil (2018)

TIP: Z eno nogo v underground, z drugo na prvo mesto ameriških Top 200.

A si lahko alternative / nu metal izvajalec sploh da boljše ime, kot je “Pop zlo”? Verjetno ne. Sicer Pop Evil niso tako novo ime. Delujejo že od začetka prejšnjega desetletja in njihov istoimenski album je že njihov peti po vrsti. Bend pa se je z leti prebil s skoraj povsem neodvisne scene med tiste srečneže in velikane, ki jim je uspelo podpisati za velikega publisherja (imetnika avtorskih in drugih pravic, op.) in nekaj kasneje tudi za založniško velikanko.

Od teh prvih večjih premikov naprej pa bend hodi slogovno po precej tanki liniji. Na eni strani se tako glasbeno kot idejno ne odreka tisti bolj radikalni struji alternativne metalurgije, ki so jo definirali takšni divjaki, kot so Rage Against The Machine, Marilyn Manson, Korn in podobni, na drugi strani pa se ne odreka niti nasledstva tistih bolj komercialnih in korporativnih velikanov, kot so Nickelback ali Linkin Park. Ob vsem tem pa Pop Evil ne pozabljajo niti na to, da so tudi grunge, hard rock in heavy metal devetdesetih zelo blizu izraznosti alternative metalurgije.

Nekako po tej logiki bend tudi niza skladbe na tem albumu. Začne ostro, potem pa se začne vse skupaj mehčati. Težki in zmetalizirani riffi vse bolj izginjajo in v ospredje prihaja raznorazna, predvsem pa bolj komercialna rock sintetika, začinjena s tipično ameriško novodobno korporacijsko skladnjo. Ja, Pop Evil v teh skladbah nič kaj zlobno posegajo po pop vzorcih in se na vse načine poskušajo približati tistim največjim igralcem na sceni sodobnega ameriškega komercialnega korpo rocka.

V dobrih štiridesetih minutah tako poslušalca doleti praktično vse, od “brutalnega” in “bad” rifanja in težke crossover metalurgije pa do balad, milozvočnega synth rocka, grunge žalostink in prijetnih (hard / heavy / pop / rap) rock pesmic z izrazitimi komercialnim nabojem. Ob tolikih nastavkih se kar samo po sebi poraja vprašanje, kakšna je pravzaprav usmeritev tega albuma.

Kljub tej zmedi pa je treba priznati, da Pop Evil tako v “beauty” kot v “beast” okoljih zvenijo izjemno dobro. Bend je tehnično sijajen. Tudi produkcija je korporativnemu bendu primerno spektakularna in razkošna. Morda najbolj pomembno pa je, da so skladbe dobro napisane, super-melodične, izvrstno aranžirane in praktično vse imajo vpadljive in privlačne refrene.

Pop Evil nedvomno imajo neko moč in prepričljivost. Tako jim gre na tem albumu dejstvo, da skoraj povsod spomnijo na nekaj iz preteklosti, še celo v prid. Vsekakor moderno recikliranje ni prav velikokrat tako zabavno in privlačno, kot je to na tem albumu.

Za razglabljanje o tem, da bi morala ta generacija sodobnih rockerjev tudi na tej ravni imeti več lastne identitete in sporočilne moči, pa si boste morali poiskati kakšen drug bend, če sploh ostaja.
 

Michael Schenker Fest - Resurrection (2018)
Deadly Smile, novo zanimivo ime novomeške scene
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm