Prismojeni profesorji bluesa – Wacky Blues Professors (2018)

TIP: Novi junaki veličastnega blues filma.

Prismojeni profesorji bluesa so najbolj pravoverni blues band, kar jih je kdajkoli bilo pri nas. Tisto, kar pri njih takoj očara in tudi osupne, je njihovo izjemno poznavanja bluesa kot žanra, in to ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi v smislu ikonografije, sporočilnosti in filozofije tega žanra. Prismojeni profesorji bluesa delujejo, kot da so rasli nekje ob delti ali spodnjem toku Mississipija, v kakšni vasici v Texasu, kjer je glavno, da se vseskozi vrtita dobra muzika in žar, ali pa morda na boljšem trgu na Maxwellovi ulici v Chicagu. Vsekakor bend nima prav nič s frajtonarico, nedeljskimi kosili, kot tudi ne s tradicijo slovenskega rocka nasploh.

Še bistveno bolj pomembno pa je, da Prismojeni profesorji bluesa to svoje poznavanje znajo preliti v glasbo, za katero v odlični naslovni uvodni programski skladbi novega albuma pravijo, “da se jo lahko igra in da zlahka prirase k srcu”. No, prvemu bi se dalo veliko prigovarjati, drugo pa vsekakor absolutno drži. Glasba Prismojenih profesorjev bluesa premakne in gane.

Prismojeni profesorji bluesa ne odkrivajo tople vode. Z velikansko spoštljivostjo se držijo obrazcev in pravil tako prvinskega in klasičnega, kot tudi modernejšega bluesa. Bolj kot sam žanrski okvir pa jih zanima, kakšen učinek bodo svojo glasbo dosegli. Nekaj podobnega velja tudi za njihova izvrstna besedila. V njih se pojavljajo teme in junaki, ki so nujni za pravi pravi blues film. Tu je bend, ki je na misiji. So prefrigane, lahke in še kakšne ženske, ki jedo, varajo in še kako drugače trpinčijo moške. In so moški, ki pustijo, da jim te ženske lomijo srca, a nazadnje ne obupajo in se hitro “znajdejo” za naprej. Pa še nekaj drugih ikoničnih zgodb (prodajanje duše hudiču, mojo …), likov, junakov in metafor se najde v njihovih zgodbah.

Sicer pa je kvartet na svojem novem albumu kar konkretno nadgradil svoj izraz. V svoj naelektren kitarski blues groove, s katerim je plenil zadnjih nekaj let, je tokrat vnesel obilo toplega klasičnega, tudi s pihali in tolkali obogatenega rhythm & bluesa in močne funk oziroma funk rock vibracije, nekaj težke psihedele in hipi magije, pregretega hard rocka in boogija, pa bazičnega rock ’n’ rolla, hillbillyja in countryja, southern rocka … Na albumu je tudi nekaj čistokrvnih, čutnih in težkih blues buldožerjev. Vse skupaj pa nas vrže daleč v preteklost, v tisto najsijajnejše obdobje klasičnega rocka, tam od divje druge polovice šestdesetih in tja nekam do sredine sedemdesetih.

Vendar Prismojeni profesorji bluesa niso kak retro bend. Način, kako zlagajo skupaj zvočne koščke rock in blues zgodovine, jih povezuje z modernim in zadnja leta vse številčnejšim valom novodobnih blues skupin. Poleg tega to delajo s tistim funkcionalnim pristopom, ki se je razvil desetletja po “zlatih sedemdesetih”. Zato njihove ne ravno najkrajše skladbe vedno “tečejo”, če že ne kar “letijo”. Nekdaj temu ni bilo nujno tako. In nenazadnje so tu še (samo)ironija, teatralnost, humornost in občasna pretirana “Screamin’ Jay” interpretacija besedil, s katero bend namiguje, da je nazadnje poanta vsega dobra zabava in “fajn” se imeti. To “relativiziranje” in zdrava distanca do lastnega početja pa dajeta početju benda pridih ljudskega.

Wacky Blues Professors je vrhunski album, katerega intenzivnost, pestrost, virtuoznost in energičnost bi morala pritegniti zelo širok spekter ljubiteljev takšnega in drugačnega, vsekakor pa poštenega rocka in bluesa.
 

Christina Aguilera se vrača v R&B / hip hop slogu
Super-paket ob 20. obletnici Moonlee Records
 

Kiosk HmHm na: