Raggalution – Gatekeeper (2017)

TIP: Verjetno najboljši reggae album kakega slovenskega izvajalca.

Raggalution so izvrstna kranjska sedemčlanske zasedba, ki je že z izjemnim prvencem Mask Of Liberty iz konca leta 2013 pokazala, da spada v sam vrh svetovne reggae scene.

Bend v osnovi izhaja iz tistega izvornega, klasičnega, večnega (roots) reggaeja, ki so ga predvsem v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja utemeljili in razširili največji velemojstri te glasbe, kot so Bob Marley, Peter Tosh, Bunny Wailer, Lee “Scratch” Perry, Toots And The Maytals, Burning Spear, Gregory Isaacs, Sugar Minott, Dillinger in še nekateri. Raggalution po vzdušju, tisti univerzalni pozitivni vibraciji in toplini prav nič ne zaostajajo za njimi. In to ne samo zato, ker izvrstni pevec Luka Bedene poje v kleni jamajški (rasta) angleščini. Tudi besedila, v katerih skupina skozi klasično rastafarijansko metaforiko in simboliko širi sporočila miru, ljubezni in enotnosti, imajo obilico klasične reggae avtentičnosti. Poleg tega ima bend tudi glasbeno tisti pravi beat, tisto skoraj religiozno zamaknjenost, hipnotično vibracijo in groove klasičnega reggaeja.

Čeprav je že to, da jim na tako veličasten način uspeva ustvariti tisto večno reggae vibracijo, velikanski dosežek, ki ga dandanašnji ne zmore prav veliko izvajalcev, pa Raggalution tudi na svojem novem albumu Gatekeeper ne ostajajo zgolj pri tem. Bend v svoje sklade zelo nevsiljivo in prefinjeno vključuje tudi svoje izkušnje, kritičnost in poglede z (lokalne) alternativne scene, od koder izhajajo člani. Album je tudi poln izjemnih podrobnosti, malih variacij in drobnih, za reggae nevsakdanjih glasbenih in zvočnih dodatkov. Poleg tega se bend zelo spretno poigrava s kozmičnimi dub vložki in ima tudi nekaj današnje “ska punk” energičnosti in crossover drznosti. Na drugi strani pa navdušuje z obilico sofisticirane funkoidne igrivosti in tudi s kakšno bolj “akademsko” zvenečo pasažo. Posebnost skupine je tudi, da ima v zasedbi trobentača. Ostre zvočne narave tega instrumenta, ki je precej bolj primeren za ska, namreč sploh ni lahko vtkati v “žametna” okolja reggaeja. Zelo zanimiv in nadvse prijeten pa je tudi način, kako skupina uravnava razmerje med sintetizatorskimi zvoki in zvoki “naravnih” instrumentov.

Od delanja primerjav med med albumoma ne bi bilo kašne koristi, saj sta oba fenomenalna. Povedati pa je treba, da so Raggalution na Gatekeeper še izostril pop senzibilnost v svojem izrazu. Struktura skladb je zdaj še bolj dorečena, zvok je še bolj barvit, linije so še bolj poudarjene in refreni so še izrazitejši. In če se za trenutek vrnemo v lokalna okolja, na Gatekeeper je kar nekaj radijskih hitov, ki bi jih vsak sposobni urednik (če to še obstaja, op.) moral znati umestiti v današnji radijski utrip.

Gatekeeper je več kot samo pravi album za vse tiste, ki poznate užitke, ki jih sprožajo sinkopirani beati in magična zvočnost. Tudi tisti, ki se ob tej glasbi znate razmigati, ne boste razočarani, kot tudi ne tisti, ki cenite vrhunsko muziciranje. In če se želite za trenutek ustaviti in razmisliti o življenju, je Gatekeeper naravnost idealen za vas. Če vam nič od zapisanega v tem odstavku ni blizu, morate album absolutno takoj preveriti. Da ne boste imeli kdaj izgovora, da niste vedeli, ali da ste bili prikrajšani za tako lepo, a tudi drugačno izkušnjo.

Gatekeeper je verjetno najboljši reggae album kakega slovenskega izvajalca.
 

Bendi, pozor! Si upate igrati na Green Day in Rancid aterpartyju?
Jure Golobič najboljši na tekmovanju slovite šole Elite Guitar Inner Circle
 

Kiosk HmHm na: