Recenzija novih albumov nekaterih junakov scene NWOBHM

Predstavljamo: Tygers Of Pan Tang, Vardis, Quartz, Demon in Chrome Molly.

TIP za vse: Desetletja kasneje so še vedno samosvoji in nepredvidljivi.
 

Tygers Of Pan Tang – Tygers Of Pan Tang (2016)

Tygers Of Pan Tang so bili eni najboljših na sceni novega vala britanskega heavy metala. Leta 1980 so izdali neponovljivi in morda ultimativni NWOBHM album Wild Cat, ki ga mogoče v kakšnem segmentu prekaša le prvenec Iron Maiden. Tygersi so na njem dobesedno stružili in bili so neustavljivi. Imeli so ubijalski zvok, strahovito energijo in sijajne skladbe, v katerih so izstreljevali najhujše riffe in spektakularne kitarske solistične pasaže. Za povrh so (morda najraje od vseh) neprestano menjavali ritem in strukture pesmi.

Album je bil tudi komercialno zelo uspešen in je prišel do 18. mesta britanske lestvice. In še zanimivost, ta album je bil eden redkih, ki je bil takrat izdan tudi pri nas. V takratni Jugoslaviji so ga prodali v več primerkih kot v Angliji.

Na žalost so bili Tygers Of Pan Tang tudi prvi, ki so skusili, koliko preprek je na poti od kultnega do velikega benda. Po uspehu prvenca so takoj dobili pogodbo z veliko založbo MCA. Zamenjali so tudi pevca in kot (pozor!) drugega kitarista v skupino pripeljali Johna Sykesa, ja taistega Sykesa, ki je kasneje blestel v Thin Lizzy in še posebej v Whitesnake.

Nova zasedba Tygers Of Pan Tang je že leta 1981 izdala povsem drugačen album Spellbound, ki je bil veliko bolj sredinski in vsekakor kilometre daleč od tistega, kar je bend igral na prvencu. Tygers Of Pan Tang so za MCA izdali še dva albuma. Posebej četrti, The Cage iz leta 1983, je bil zanimiv. Bend je namreč naredil enega najbolj nenavadnih in izvirnih AOR metal albumov vseh časov, ki pa je bil ustrezno temu povsem prezrt. Po sporu z založbo, je bend prvič razpadel. Najprej samo za leto, po nekaj letih pa se je dokončno ustavilo in skupina 11 let ni delovala.

Leta 2000 je kitarist Robb Weir, sicer gonilna sila benda, ki pa ni bil v vseh zasedbah, oživil Tygers Of Pan Tang in od takrat bend veliko nastopa in tudi snema.

Lanski istoimenski album je ponovno prava sladica. Skupina na njem predstavlja prefinjeno različico klasičnega in nadvse melodičnega heavy metala, ki premore tudi ščepec modernega zvena. Plošča ponuja kar nekaj presenečenj. Posebej power balade in pol-hitre skladbe so izvrstne. Imajo nek drzen in precej nenavaden tok, za katerega je potrebno kakšno poslušanje več, da se ga privadiš. Bend nasuje tudi kopico dokaj raznolikih energičnih rušilcev, ki imajo odlične riffe, pravi tempo in atraktivne refrene.

Današnji Tygers Of Pan Tang zvenijo zelo kompaktno in delujejo kot ekipa, ki nadvse uživa v svojem početju. Weir si po vseh letih še vedno upa poskusiti kaj drugačnega. Vsekakor velikanska škoda, da bendu ni nikoli zares uspelo, saj ni veliko skupin, ki bi imelo toliko potenciala in tudi motiviranosti, še manj pa je izvajalcev, ki so se poskusili v tako različnih podzvrsteh in vedno zmagali.
 

Vardis – Red Eye (2016)

Vardis so bili izvrstni britanski heavy metalci, ki so na zelo eksploziven in včasih kar divji način ohranjali in tudi razvijali formo klasičnega rock tria. Prav zaradi te surovosti in neposrednosti so skupino takoj povezali s sceno NWOBHM. Vardis, ki so nastali leta 1973, je vodil Steve Zodiac. Bil je eden redkih, ki je na tej sceni igral na vlogo soničnega kitarskega heroja in virtuoza.

Bend je leta 1980 izdal prvenec 100 M.P.H., ki danes velja za klasiko rocka in heavy metala. Prva izdaja tega albuma, v kateri je bil priložen plakat in seznam koncertov njihove takratne turneje, je danes vredna okoli 600 evrov. Vardis so do leta 1986, ko so se razšli, izdali še tri izvrstne albume.

Zodiac je leta 2014 z drugim bobnarjem in basistom ponovno oživil Vardis. Red Eye je njihov prvi novi studijski album po tridesetih letih. Album je preprosto izjemen. Vardis še so še vedno tisti rušilni, “nabijaški” trio, ki zna biti totalno heavy metal, a tudi tradicionalno hard rockerski in na trenutke celo psihedeličen v slogu tistih prvih triov iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih. Vse skupaj pa se odvija na strahovito težkih obratih.

Morda največje presenečenje tega albuma je, da je bendu uspelo ohraniti tisto energičnost, prvinskost, surovost in neposrednost NWOBHM-ja in s tem seveda tudi obilico magije in duha tistega časa. Vendar to niti najmanj ne pomeni, da Vardis zvenijo kakorkoli zastarelo ali da so se kako drugače izgubili v času. Prav nasprotno!
 

Quartz – Fear No Evil (2016)

Quartz so bili prototip NWOBHM benda. Leta 1977 so objavili izvrstni istoimenski album, katerega producent je bil kitarist Tony Iommi iz Black Sabbath. Skladba Street Fighting Lady je leta 1980, ko so album ponatisnili, postala ena izmed himen NWOBHM scene. Skupina je bila ljubljenka slovitega DJ-ja in metal guruja Neala Kaya, izredno pomembnega človeka, ki je dejansko združil izvajalce novega vala britanskega heavy metala.

Quartz so gojili preprost, včasih tudi zelo robat heavy metal z močnimi in ne preveč kompliciranimi kitarskimi riffi in vedno udarno ritem sekcijo. Veliko pozornost so posvečali izrazitim refrenom in tekočim kiticam. Bili so siloviti in jasni in vedno so težili k bolj organskem in ne totalno metal zvoku. Kljub temu so bili eni bolj energičnih izvajalcev.

Bend, ki je bil že pred vdorom scene NWOBHM precej popularen, je med 1980 in 1983 izdal še dva podobno intenzivna albuma, polna izjemno dobro zastavljenih skladb. Takoj po izidu tretjega albuma je skupina razpadla.

Quartz so se v nekoliko spremenjeni zasedbi ponovno zbrali leta 2011, Fear No Evil pa je njihov prvi novi album po kar triintridesetih letih. Quartz na njem presenetljivo dobro ohranjajo svojo staro dinamiko in klasičen način pisanja skladb. Na novem albumu zvenijo precej težje in tudi bistveno bolj metal.

Fear No Evil je odličen album. Skladbe so dramaturško izvrstno izpeljane, linije so jasne, riffi uničujoči in refreni velikokrat obogateni z efektno preprostimi večglasji. Nekaj skladb ima tudi zanimive instrumentalne okraske. Vse skupaj pa kljub klasičnim prijemom deluje dokaj nekonvencionalno in presenetljivo sveže in vsekakor precej izven današnjih metalskih miselnih okvirjev oziroma klišejev!
 

Demon – Cemetery Junction (2016)

Demon so svoj prvenec izdali leta 1981, ko je bil NWOBHM morda na vrhuncu priljubljenosti. Bend se je precej razlikoval od večine ostalih, saj je kombiniral heavy metal z močnimi klaviaturističnimi in tudi bolj progresivnimi in AOR vložki. Predvsem zaradi črnomagijskih, mističnih besedil in izdelane ikonografije jih je scena takoj vzela za svoje.

Z naslednjimi albumi je bend hitro nadgradil svoj izraz, vseskozi pa je ohranjal začetno kombinacijo melodičnega in ritmičnega heavy metala in bolj raziskovalnih klaviaturističnih vložkov.
Demon so delovali do leta 1992. Podobno kot njihovi žanrski soborci Magnum tudi Demon niso nikoli prišli povsem v ospredje, niti niso doživeli pet minut “velike slave”, kot na primer Marillion, postali pa so sinonim za kakovostni britanski hard rock in heavy metal. Demon so cenjeni tudi zato, ker prepričljivo nadaljujejo tradicijo tovrstnih velikih angleških skupin iz sedemdesetih.

Leta 2001 še je skupina z novim albumom vrnila na sceno in nadaljevala, kjer je končala pred razpadom, kot da se vmes ni nič zgodilo. Od stare zasedbe je ostal le pevec Dave Hill.

Cemetery Junction je njihov prvi novi album po štirih letih. Demon tudi na njem predstavljajo odlične in raznovrstne skladbe. Slišite lahko nekaj trših, dokaj “naravnost” odigranih heavy metal skladb, kompleksne balade, pa raziskujoče in zelo težke progressive izlete, nekaj precej hard skladb v bolj pomp slogu, kot tudi kašno skladbo z izrazitim zvenom sedemdesetih, ne manjka pa niti presenetljivo sodobnih poskusov.

Vse skladbe so izjemno melodične in precej pompozne. Zvok je barvit in metalski tudi v mehkejših skladbah. Besedila so spet nekaj posebnega. Tokrat je veliko govora o nadnaravnem.

Cemetery Junction je še eden v vrsti odličnih albumov tega izven Otoka po krivici precej prezrtega benda. Vsekakor je to album za vse metal glave, prog in pomp frike, zvedave AOR-ovce in vse, ki še dojemate širno sedemdesetih.
 

Chrome Molly – Hoodoo Voodoo (2017)

Čeprav je skupina nastala že po zatonu scene NWOBHM, so Chrome Molly precej pomemben delček te scene. Bend je leta 1985 objavil odličen prvenec You Can’t Have It All … Or Can You?, ki je vseboval veliko tiste surove (za večino ostalih takrat že izgubljene) energije novega vala britanskega heavy metala. S precej enovito zgrajenimi skladbami in dokaj sintetično produkcijo pa je skupina že nakazala tisto novo, bolj melodično smer, ki je prihajala predvsem iz ZDA in je začela prevladovati na heavy metal sceni.

Chrome Molly so nato izdali še tri zanimive albume, ki so imeli tako surov, zelo trd in skoraj undergrund zvok, a istočasno tudi veliko blišča, melodičnosti in obilico komercialnih prijemov. Veliko vprašanje ostaja, kaj bi se zgodilo, če bi bil bend pri veliki založbi.

Chrome Molly so leta 1991 razpadli. Zanimivo pa je, da so člani ostali skupaj in igrali v tribute skupini Van Halen, s katero slogovno sicer niso imeli dosti skupnega.

Trije originalni člani so leta 2009 obudili Chrome Molly. Hoodoo Voodoo je njihov drugi album po povratku. Bend se na svojem novem izdelku ne ozira kaj dosti po preteklosti in predstavlja pregret in intenziven heavy metal, ki je po formi zelo moderen, slogovno pa je v njem zaslediti marsikaj, od klasičnega heavy metal trganja do presenetljivo modernih vložkov, bizarnih garažnih paranj, povampirjenega hard bluzenja, spreobrnjenega retro piljenja in precej nenavadnih melodijskih linij. Vse skupaj pa učinkuje pravoverno metalsko.

Hoodoo Voodoo je konkreten in zelo netipičen heavy metal album, s katerim Chrome Molly na učinkovit način kažejo, da se da tudi v tretjem tisočletju v heavy metalu ponuditi marsikaj izvirnega. Ta slogovni nemir, zvedavost in želja, da po vseh teh letih ustvarijo nekaj drugačnega, pa skupino bolj kot kdajkoli prej povezuje s sceno NWOBHM.
 

Roger Waters, "glava" Pink Floyd, bo 19. maja po četrt stoletja objavil novi rock album
Znani prvi nastopajoči na festivalu GorA RockA 2017
 

Kiosk HmHm na: