Red Hot Chili Peppers – The Getaway (2016)

TIP: Album, ki pošteno premakne, čeprav nikoli zares ne udari.

Red-Hot-Chili-Peppers---The-Getaway

Red Hot Chili Peppers so eden največjih in najvplivnejših rock bendov zadnjih nekaj desetletij, čeprav se nikoli niso toliko izpostavljali, kot recimo The Rolling Stones ali U2. V svoji karieri so naredili kar nekaj revolucij. Predvsem so v hipnotično in energično celoto oblikovali do takrat nezdružljive žanre, kot so metal, rap, hardcore, pop, funk alternative in še kaj. Verjetno pa so skupaj z Nirvano tudi najbolj zaslužni za to, da je alternative rock postal nepogrešljivi del mainstreama, pa naj se to še tako čudno sliši.

Kljub vsem tem velikim dosežkom pa so se tudi Red Hot Chili Peppers znašli pred kruto sedanjostjo, v kateri praktično ni zgodovinskega spomina, trajnejših vrednot in izdelanega glasbenega okusa. Pretekli dosežki pa niso vredni praktično nič. Z drugimi besedami, Red Hot Chili Peppers so skoraj morali poiskati izraz, ki bo povsem ustrezal današnjemu trenutku, če niso hoteli prodajati zgolj stare slave in spominov. Po precej bledem predhodniku I’m With You iz leta 2011 in še enem tovrstnem albumu bi se jim to kaj lahko zgodilo.

Prva “posodobitev” je bila, da so se po četrt stoletja razšli s producentom Rickom Rubinom in ga nazadnje zamenjali z Danger Mouse-om. V prevodu bi to pomenilo, da so zamenjali žanrsko pravilen surovi rock pristop s prefinjenostjo tehnoidne elektronike in nadžanrske nedorečenosti. Morda še bolj pomembna odločitev pa je, da je album miksal Nigel Godrich, vrhunski producent in inženir (U2, R.E.M., Paul McCartney …), ki je nekakšen tihi “stalni člana” Radiohead.

V duhu teh novih procesov je nastajal The Getaway, enajsti album skupine. Kot je pred meseci namignil bobnar Chad Smith, je moral bend nekaj ohraniti, nekaj izpustiti in nekaj dodati. Na žalost mnogih je bend skoraj popolnoma izpustil alt metal udarnost, hardcore rušilnost, punkoidno hrupnost in tisto novorockersko odločnost, s katero so navduševali v zgodnjem obdobju. Udaril pa je z nekaj izvrstnimi funk / funk rock killerji, spektakularno produkcijo, vedno malce potlačenim, a še vedno sila intenzivnim grooveom in supermodernimi aranžmajskimi prijemi, polnimi drobnih zvočnih vložkov, popačenj, efektov, elektronike, ploskanj, zvončkov in še česa.

Tri skladbe na albumu, na katerem je 13 skladb, so totalni hiti. Poleg naslovne, ki je morda najboljša stvar albuma, sta to še prvi singel, funk nasekana Dark Necessities in kontroverzna Go Robot – nekakšen Prince z rahlim priokusom Talking Heads.

Na albumu je tudi nekaj za bend zdaj že kar obveznih (pol)balad, ki pa so tokrat, kljub temu, da nimajo naboja uspešnice, bolj zanimive. Godrich je namreč s prostorsko postavitvijo instrumentov in zvoka iz njih naredil prave ambientalne zadetke. Nekaj podbobnega si je privoščil še na nekaterih odličnih, bolj funk obarvanih skladbah, v katerih predvsem s postavitvijo instrumetnov dobil izjemen, skoraj psihedeličen učinek.

Najbolj povprečno izpadajo tiste bolj sredinske skladbe, ki spominjajo na “stare Chilije”. Mirno pa bi lahko izpustili dve skladbi, ki imata nekakšen aranžmajski naboj The Beatles. Zdi se, da je pevec Anthony Kiedis vse bolj obseden z njimi oziroma njihovo monumentalnostjo. Drugače si ne gre razlagati tega, da tudi na koncertih vse večkrat zaigrajo kakšno njihovo skladbo, izpuščajo pa nekatere svoje najbolj kapitalne skladbe.

Na albumu se sicer glasbeno dogaja marsikaj, vendar je zaradi vseobsegajočega zvoka virtuoznost članov benda (še posebej tokrat preseneča izvrstni kitarist Josh Klinghoffer) nekako predstavljena kot detajl in je z izjemo omenjenih treh skladb potisnjena v ozadje. Nekaj podobnega velja tudi za samo energijo albuma, ki je v celoti bližja tistemu kasnejšemu, bolj zleknjenemu in manj udarnemu obdobju benda.

Z The Getaway so se Red Hot Chili Peppers več kot le izpolnili zahteve današnjega trenutka, a kljub temu s precej žrtvami. Album vsekakor pritegne in nudi obilo užitkov, ni pa v njem več tiste surove eksplozivnost, s katero je bend navduševal desetletja, še manj pa je v njem želje po čem zares, drugačnem, bolj skrajnem in še nikoli slišanem. Red Hot Chili Peppers so v korporacijskih okvirjih prvorazredna in neponovljiva atrakcija in naravnost idealen promocijski material velikih založb. Nove glasnike, ki jih še posebej na rock sceni kronično primanjkuje, pa boste morali poiskati drugje.
 

Ritchie Blackmore je za nekaj koncertov obudil Rainbow
Kratke glasbene novice - Slovenija
 

Kiosk HmHm na: