Rihanna – Anti (2016)

TIP: Pester urbani R&B namesto plesnih beatov.

Rihanna---Anti

Rihanna je ena izmed petih ta hip najbolj popularnih in iskanih pevk. Sedemindvajsetletnica iz Barbadosa je prava ikona, ki dobesedno z vsako svojo kretnjo ustvari nov trend in to tudi takrat, ko tega noče. Vsak njen album je super-dogodek, ki nemalokrat sproži velike premike v pop industriji, četudi sam po sebi, kot je bil primer njenega prejšnjega albuma Unapologetic, ni imel kakšnega sporočila ali kakšne zares močne skladbe. Ampak v primeru tako velikih zvezdnic, kot je Rihanna, sama glasba itak ni več tisti najmočnejši faktor sporočanja. Drža, pojava in videz so v korporativnem popu že davno pomembnejši od same glasbe. Ali z drugimi besedami, dokler bo Rihanna dobro skrbela za družabna omrežja, rumene medije in tudi tiste trendovske, bo lahko snemala kakršnokoli glasbo bo hotela. Treba pa je opozoriti, da Rihanna vedno zelo veliko razmišlja o tem, kakšno usmeritev bo ubrala, kot tudi to, da je očitno tudi poslovno nadarjena, kar kaže sanjska pogodba z njeno novo založbo Roc Nation, katere lastnik je sicer raper Jay Z.

Na albumu Anti, na katerega so njeni oboževalci čakali najdlje, se je Rihanna dokončno odrekla takšnim in drugačnim plesnim beatom, s katerimi je nemalokrat navduševala na prejšnjih ploščah. Nosilni single Work je dobesedno vse, kar ostalo od tiste malo bolj poskočne Rihanne. Tudi tistega čistega, nedolžnega klasičnega popa na tem albumu ne boste dobili. Namesto tega je Rihanna s številnimi najpomembnejšimi producenti, ki so ji pomagali, zabredla globoko v vode modernega, če ne že kar najmodernejšega R&B-ja, ki je tako po orkestraciji kot melodiji precej minimalistično zastavljen. Poleg tega pa so skladbe zavite v precej temačne zvočne podlage. Vmes pa se Rihanna v uvodni skladbi tako mimogrede spogleduje še z dancehallom in v dveh, treh bolj porednih tudi s trapom, vse bolj popularno, a idejno precej sporno podvrsto rapa z juga z ZDA, ki po zaslugi uspeha skladb, kot so CoCo in Harlem Shake postaja vse bolj stvar mainstreama. Na koncu (osnovne izdaje, op.) pa Rihanna namesto običajnih senti-menti mašil navrže nekaj skladb v slogu soula petdesetih in šestdesetih, kot bi pogrešala tiste (v navednicah) bolj naivne čase glasbenega ustvarjanja. Te pesmi dajejo vtis, da bi želela Rihanna postati podobna divam tistega časa, hkrati pa opozorijo, da je Rihanna tudi vse boljša pevka. Na luksuzni izdaji so še tri dodatne skladbe, ki so precej boj drzne od vsega z osnovne izdaje in vsekakor vredne posluha.

V celoti je Anti po album Good Girl Gone Bad iz leta 2007 prvi, na katerem je glavna pozornost posvečena zares dobro napisanim skladbam. In to je treba ceniti. Album je kljub odsotnosti hitrejših in plesnih ritmov (z izjemo zatežene Woo) pester, nadvse poslušljiv, zelo moderen in tudi ravno prav urban, da bo pritegnil zelo široko občinstvo.

Grammyji 2016 izvrstni (po dolgem času)
Gwen Stefani podira meje
 

Kiosk HmHm na: