Rodoljubac – Rodoljubac (2016)

TIP: Vse, kar bi rock ’n’ roll moral biti, a skoraj nikoli ni.

Kljub temu da so Rodoljubac iz Tolmina eden najpomembnejših, najbolj pronicljivih in samosvojih slovenskih rock bendov s prehoda prejšnjega v to tisočletje, in kljub temu, da imajo za seboj izjemen opus, ki ga po raznolikosti dosega le peščica naših izvajalcev, skupino večina tistih na papirju in po vplivu najmočnejših kronistov, kritikov, poznavalcev in “poznavalcev” slovenske glasbe oziroma rocka v svojih zapisih ali razmišljanjih preprosto ignorira. Bend po več kot dvajsetih letih ostaja globoko v undergroundu in je še naprej nekakšen bav bav spak naše rock scene. Ni mu pomagalo ni to, da je prispeval dve svoji skladbi za film Jana Cvitkoviča Kruh in mleko, ki je dobil Zlatega leva, najvišjo nagrado prestižnega beneškega filmskega festivala.

Rodoljubac so preprosto vse to, kar bi pošten rock ’n’ roll bend moral biti, a (še posebno pri nas, op.) tega preprosto nočemo, ali zelo težko sprejemamo. Rodoljubac so kritični, divji, svobodomiselni in ne da se jih kar tako stlačiti v predalčke. Z drugimi besedami, “razen” tega, da boš od njih dobil krepko, če že ne kar ubijalsko dozo brezkompromisnega rock ’n’ rolla, pri njih nikoli ne veš, kaj te čaka. In to, da ne prodajajo megle, da ne odstopajo niti za ped in da se ne trudijo za vsako ceno uspeti, težje zleze pod kožo, kot si sicer mislimo.

Rodoljubac je že od začetka zelo poseben bend, ki je različne žanre rocka vtkal v skoraj Ramones/motorheadovsko pogubno rock ’n’ roll zabijanko in odbito šok rockersko ikonografijo, vključno z neobičajnimi kostumi. Idejno pa se je brez dlake na jeziku in s pravo eksplozijo inteligentnega (črnega) humorja in sarkazma, ki ni bil nikoli žaljiv, lotil vsakdana, ljudi, načina življenja, samih sebe, zgodovine, politike, družbe in tudi stanja na sami glasbeni sceni z vsemi kronisti in drugimi zgoraj omenjenimi glasbenimi pomembneži vred. Morda je po tem bolj jasno, zakaj so Rodoljubac tako odrinjeni.

Po kar nekaj letih delovanja je skupina leta 2000 izdala izvrstni prvenec Greatest Hits, na katerem je nekako zaokrožila svoje obdobje definiranja in tudi postavila čvrste temelje in smernice za naprej.

Prvo desetletje tega tisočletja je bilo obdobje, ko so se izoblikovale nove (v tujini korporativne pri nas pa kakšne drugačne, op.) trdnjave rocka, ki so izkoristile in predvsem banalizirale tisto upanje in novo izraznost, ki jo je prinesla zadnja prava revolucija v rocku v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Rodoljubac se temu niso uklonili. Opustili so maske in kostume in še bolj vneto nadaljevali s svojo odbito vizijo unikatnega rock ’n’ rolla in še boj srditim križanjem rock žanrov. Na svojih naslednjih dveh albumih in enem EP-ju, ki so vsak zelo prepričljiv in tudi kritičen dokument nekega obdobja, tako v glasbi kot besedilih niso popuščali niti za trenutek. Poleg tega so še nadgradili svoj izraz in pridobili neverjetno kompaktnost.

Oktobra so Rodoljubac pri kultni hrvaški založbi Slušaj najglasnije z novim bobnarjem izdali istoimenski novi album. V času, ko največji punker na svetu kot kak hipi poziva, naj se primemo za roke in se imejmo radi, in ko je kar nekaj pop zvezdnikov in raperjev bolj kritičnih od večine (samo)deklariranih angažiranih rockerjev, se tako brezkompromisna in hkrati inteligentna drža, kakršno predstavljajo Rodoljubac na tem albumu, od rock benda še posebej prileže – tudi v smislu tega, da se stvari postavijo na svoje mesto in tudi kot dober opomin vsem bleferjem na in pod odrom, da sta uporništvo, drugačnost in kritičnost bistvo oziroma gonilo rocka.

Rodoljubac so tudi inteligentno ugotovili, da je v današnjih časih vrag odnesel šalo. In to dobesedno! Kar nekaj šal skupine iz preteklosti je danes kruta realnost oziroma del našega vsakdana in zbijanje šal na ta račun preprosto ni okusno. Zato je v njihovih besedilih, ki so tokrat za razliko od prejšnjih albumov (z eno bonus izjemo, op.) v slovenščini, nekoliko manj sarkazma in obešenjaškega humorja, a toliko več besa, jeze, odločnosti, (družbene in politične) kritičnosti in neorealistične neposrednosti.

Ob vsem vtisu, ki ga bend naredi s svojimi sporočili in držo, ostaja kar prevečkrat spregledano dejstvo, da so Rodoljubac odlični glasbeniki, ki pišejo odlične skladbe in imajo zelo široka glasbena obzorja. Glasbeno je Rodoljubac njihov najbolj silovit, produkcijsko dodelan in glasbeno dorečen album do zdaj. Z nekim dodatnim, stalnim turbo boostom in do skrajnosti prignano rock ’n’ roll logiko drvijo med različnimi žanri, od klasičnega punka, hardcora, modernega kitarskega alternativea pa vse do stoner rocka, heavy, thrash, epskega, sodobnejšega in celo doom metala. Tudi hard, klasičnega, starega in psihedeličnega rocka in še kakšne drugačne eksotike starejšega datuma ne manjka. Ob tem skupina kaže izjemno poznavanje zdajšnjih ustvarjalnih postopkov, kot tudi da obvlada, kako se je stvarem streglo v preteklosti. Slednjega ne zmore prav veliko današnjih bendov. Same skladbe so kljub napadalnosti, super-energičnosti in precejšnji zahtevnosti oziroma kompleksnosti izjemno poslušljive. Imajo izrazite refrene, odlične melodije in jasne, čeprav velikokrat presenetljivo zastavljene strukture.

Album Rodoljubac ima vse tisto, kar bi rock ’n’ roll, ne samo kot glasba, ampak tudi kot neka drža in mentalno stanje moral imeti, a skoraj nikoli nima, še posebej dandanašnji ne. In v časih, ko se vse sesuva, je to zares velik dosežek!
 

16. junija brezplačni clubbing dance I AM party v Tivoliju
Dugme u čorbi imajo odlično novo avtorsko skladbo
 

Kiosk HmHm na: