Roger Waters – is this the life we really want? (2017)

TIP: Čista prog magija z nekaj čudovitimi presenečenji.

Roger Waters, “glava” Pink Floyd, najboljšega progressive in sploh enega največjih bendov vseh časov, je po četrt stoletja izdal svoj prvi novi samostojni album, ki je v vseh pogledih veličasten.

Waters v času, ko so pojmi zamegljeni in hibe, kot so neznanje, nevednost, bolestna ambicioznost, požrešnost, pohlep, egoizem …, postajajo vrednote, še enkrat na izjemen način kaže, kaj je bistvo rocka (in vsake druge umetnosti, op.), in to je, da z glasbenimi sredstvi izraziš svoj odnos do sveta in časa, v katerem živiš in vse to posreduješ v obliki čiste umetniške forme. In tu je Water preprosto nenadkriljiv.

Pink Floyd so pripovedovali orwellovsko zgodbo o svetu, v katerem sistemi, vojne, pohlep, požrešnost in totalitarizem ljudi spreminjajo v prašiče, ovce in pse. In štiri desetletja kasneje je ta zgodba postala realnost, naš vsakdan, in to do te mere, da se tega še komaj zavedamo. Waters to zgodbo nadaljuje tudi na svojem novem albumu in morda s še večjo odločnostjo, dorečenostjo in osredotočenostjo opisuje, kje je danes svet. Obenem pa se sprašuje o ljubezni, ki je danes prav tako predmet sprevrženih vrednot in manipulacije. V njegovih pripovedih ni patetike, pozivov in pretiravanj. Waters, ki mu nekateri očitajo “nekompatibilnost”, češ da je bogataš z levičarskimi idejami, svoje misli podaja s srhljivo umirjenostjo in hladno distanco, zaradi katerih so njegove zgodbe še toliko bolj pretresljive in prepričljive.

Waters je ta koncept zavil v čudovita zvočna okolja. Album začneta in končata v osnovi skoraj kantavtorski skladbi, ki pa imata malo nepredvidljiv tok in vsaka svoj značilen progressive odmik. Vmes pa se odvijejo čudovite stvari. Napetost narašča, glasba se razvija in zvok je vse bogatejši. V tem pogledu je is this the life we really want? šolski primer tega, kakšno dramaturgijo in suspenz mora imeti konceptualni album.

Waters marsikje poustvari ali se kako drugače spomni magije Pink Floyd, ponekod v sami glasbi, spet drugod v dramaturgiji, zasnovi ali sami strukturi skladb. Veličina njegovega početja pa je, da nikjer niti za trenutek ne tekmuje s svojo preteklostjo ali na kakšen drugačen način izkorišča še vedno gigantski vpliv svojega nekdanjega benda.

Poleg tega je Waters pripravil tudi nekaj presenečenj. Največje je gotovo to, da je bil producent albuma Nigel Godrich, zvočni mag iz povsem drugega obdobja in filma (kreator zvoka alternative titanov Radiohead, op.), ki se je rodil v času, ko so Pink Floyd snemali Meddle, album, na katerem so morda največ raziskovali in s katerim so se dokončno poslovili od psihedele šestdesetih in krenili v povsem nova okolja in s tem v marsičem definiralli progressive rock. Godrich je bil tisti, ki je Watersa prepričal, da skladbe poveže v celoto oziroma koncept. Še bolj pomembno pa je, da je marsikateri skladbi dodal oblico moderne zvočnosti, bizarnih efektov in inovativnih zvokov oziroma zvočnih podlag. Dva povsem različna ustvarjalna pristopa, dve umetniški praksi oziroma dve povsem različni generaciji ustvarjalcev sta na tem albumu združeni v čudovito celoto, v kateri nobena stran ne izstopa oziroma ne izpodriva druge. In tudi tu se kaže, kako enkraten in neponovljiv avtor je Waters.

In za konec še tisto za stare fane verjetno najpomembnejše vprašanje: “Je is this the life we really want? album, kakršnega bi danes posneli Pink Floyd?” Najkrajši odgovor se glasi: “Ne, ni!” Ne glede na to, da je Waters z leti v Pink Floyd vse več stvari delal sam in da je iz skupine odšel po The Final Cut, ki je bil praktično njegov solo album, in ne glede na dejstvo, da je is this the life we really want? ponekod bolj pinkfloydovski od Pink Floyd samih! Pink Floyd so bili bend. Bend, katerega člani so že samo z načinom igranja in s svojim pristopom in videnjem stvari, da o vsem drugem niti ne govorimo, dali glasbi pečat, ki se ga posamezno preprosto ne da ponoviti. Nekaj podobnega velja tudi za album Rattle That Lock, ki ga je pred dvema letoma izdal kitarist in “uradni nosilec” imena Pink Floyd David Gilmour, ki je prav tako predstavil zelo lepo videnje, kaj bi lahko bili Pink Floyd danes, a njegova vizija se v marsičem razlikuje od Watersove. Če bomo hoteli pravi album Pink Floyd, bomo morali počakati, da si vsaj ta dva giganta, ki zadnje čase vse bolj poudarjata, da res ne moreta delati skupaj, sežeta v roke.

Vse to pa v ničemer ne zmanjšuje vrednosti enega ali drugega albuma. Kot rečeno, is this the life we really want? je veličasten, magičen in vsekakor izvrsten album. Razpredanje na zgornje vprašanje ni bilo povsem namenjeno le starejši generaciji, ki se verjetno že itak ves teden (od izida naprej, op.) zadeva s tem albumom. Takšen album bi morale slišati in skusiti tudi mlajše generacije in ga vsaj malo vzeti “za svojega”. Kljub vsej odličnosti, korektnosti in magičnosti tega albuma je zelo malo verjetno, da se bo to zgodilo, kar je škoda. Tudi zato, ker bo zaradi tega na svetu še kakšna ovca več.
 

Dugme u čorbi imajo odlično novo avtorsko skladbo
Green Day / Rancid, fotoreportaža, Ljubljana 6. junij
 

Kiosk HmHm na: