Saxon – Thunderbolt (2018)

TIP: Še ena prvovrstna izpeljanka britanske šole klasičnega heavy metala.

Saxon so ena največjih heavy metal inštitucij vseh časov, čeprav je njihov vpliv dostikrat podcenjen in še večkrat povsem spregledan. Vendar bend, ki je šel skozi mnoge vzpone in padce, tudi na svoj štirideseti rojstni dan ostaja nepopustljiv. Najnovejši album Thunderbolt, ki je že njihov dvaindvajseti studijski izdelek, je še en izjemni primer britanske šole klasične heavy metala. Ob tem Saxon vsakič dodajo še kakšen novejši prijem in poskusijo s čim (vsaj zanje, op.) novim. Tako je tudi na Thunderbolt.

Bend na novem albumu prestavlja izjemno dodelane skladbe, ki so melodijsko odlične in strukturno brezhibne. V tem pogledu je še posebej sijajna naslovna skladba, ki “je že klasik”. Za razliko od odličnega konceptualnega predhodnika Battering Ram, katerega skladbe so bile bolj nekako zgoščene in po moderno “nabutane” do zanje note, skladbe novega albuma dihajo, poudarki so močnejši, prehodi izrazitejši in riffi še bolj v ospredju.

Saxon predstavljajo tako nekaj klasičnih heavy metal buldožerjev in tudi nekaj malce modernejših skladb, vendar imajo tudi slednje tokrat bistveno bolj izpostavljene riffe in več pravilne heavy metal skladnje. Nasploh je Saxon tokrat bolj kot kdajkoli prej uspelo združiti klasičen in novejši pristop v enkratno, vzneseno in predvsem do skrajnosti nažagano celoto.

Saxon tudi tokrat postrežejo z nekaj presenečenji. Morda malce manj opazna so občasna odlična večglasja, ki so nekakšna nadgradnja tistega, kar so počeli v svoji kratkotrajni in precej nesrečni ameriški fazi. V tokratnih poskusih pa uspevajo na vsej črti. Precej bolj očitno presenečenje je gostovanje Johana Hegga iz švedskih melodičnih death prvakov Amon Amarth, ki je prispeval grleni vokal v skladbi Predator. Tu se pokaže še ena odlika glasbe Saxon, in sicer teža oziroma udarnost. Growlanje namreč prav nič ne izstopa iz skladbe oziroma ga le-ta zlahka prenese. Izjemno domiselna in nevsakdanja je tudi postavitev simfonične orkestracije v odličnem epski valjarju Nosferatu. Partitura orkestra je postavljena kot dodatni riff in ne kot kičasta in prenapihnjena podlaga, kar navadno izpade ob tovrstnih poskusih rockerjev.

Ključna skladba za razumevanje nekakšne dodatne intenzivnosti, ki prežema celoten album, pa je They Played Rock And Roll, ki jo je pevec in šef benda Biff posvetil svojemu pokojnemu, zelo dobremu prijatelju Lemmyju iz Motörhead. Skladba ima tisto bazično učinkovitost klasičnega rock ’n’ rolla, ki jo oba benda, sicer vsak na svoj način, tako dobro obvladata. In seveda, tu je tudi tisti bolj žalostni moment, zavedanje minljivosti, ki žene, da ničesar na prestavljamo na jutri, ampak damo danes vse od sebe. In prav to so storili Saxon na tem izvrstnem albumu. Ni predaje, ni počitka! Heavy metal do konca!
 

Drugi del jubilejnega albuma Flirrt izide 12. februarja
Neisha predstavlja angleško različico aktualnega singla Bežim
 

Kiosk HmHm na: