Seven Days in May – Seven Days in May (2018)

TIP: Srž rock sporočilnosti in neomajna vera, da z rock ’n’ rollom še lahko kaj premakneš.

Slovenski bend, ki si nadene ime po več kot pol stoletja starem filmu, genialnem, a žal danes povsem prezrtem političnem trilerju iz leta 1964, si že samo zato zasluži posebno pozornost. In tu se vse skupaj šele začne. Štiri od desetih skladb imajo naslove po imenih vplivnih zvezdnikov (Kate Moss, Sasha Grey, Paul Weller, Marilyn Monroe). In vse to, še preden karkoli slišiš, vzbuja občutek, da bend veliko tvega, da bodo prispodobe okoli imena in tako naslovljenih skladb odletele v prazno. Namreč, v generacijah, na katere se bend obrača, jih verjetno ni niti tisočinka takšnih, ki bi znali iz glave takoj povedati več kot dva stavka o vsakem izmed zgoraj omenjenih in o filmu. Ampak tu je tisti idejni čar rock ’n’ rolla, ki vedno znova in znova obuja, poustvarja in oživlja svoje ikone, jih postavlja v nek nov moment in vsemu skupaj doda še nekaj svojega.

In prav to počnejo Seven Days in May, bend že precej izkušenih glasbenikov, zbran okoli Vojka Šintlerja, zamaknjenega frontmana, pevca, ritem kitarista in avtorja. Skozi moderni kitarski rock (ki ima, podobno kot pri večini odličnih novih slovenskih rock bendov, kaj malo skupnega z našo podalpsko rock preteklostjo, op.) na eni strani nanovo definira (u)trip tega trenutka, hkrati pa obuja številne postulate preteklosti; temačno dark in new wave ekspresivnost osemdesetih, podobo in blišč super-zvezdništva sedemdesetih, (post) grunge brezizhodnost, prvoosebno emo podajanje in industrial odtujenost devetdesetih, kompleksnejšo post rock izraznost zadnjih dveh desetletij in zadetost psihedeličnih šestdesetih, če naštejemo le tiste najbolj očitne in pri tem namenoma posebej izpostavimo pretresljivo zaključno akustično alko miniaturo, dostojno Toma Waitsa.

Besedila so minimalistična, natančna in včasih tudi kar neorealistično direktna. V zelo zelo intimni tematiki pa se skrivajo številna globalna in aktualna sporočila. Tudi glasba Seven Days in May je polna čudovite dvojnosti in nasprotij. Na eni strani je eksplozija prvinske rock ’n’ roll energije na robu samouničenja, hkrati pa je eno samo stremljenje k čistemu artizmu in popolnosti. In tu je še prav posebna kemija med izvrstno ritem sekcijo, kitarami res posebnega zvoka, izjemnimi spremljevalnimi vokali in Šintlerjevo zapeljivo izvedbo.

Seven Days In May imajo strahovito velik potencial in še pomembnejše, imajo karizmo, kakršno je rock ’n’ roll imel nekoč. Te energije, ki že toliko časa žene pravi rock ’n’ roll, dandanašnji ni ravno na pretek. In to se ne nanaša samo na našo sceno.

Ja, Seven Days imajo vse. V kakšnih drugih časih ali v kakšnem drugem okolju bi ob takšnem albumu odrasla kakšna generacija ali dve. Danes pa, ko se ne spodobi niti razmišljati o vrednotah, kaj šele stati za ustvarjalno držo in idoli, ki imajo kaj povedati, pa namesto zaključka, raje poziv, da nujno preverite Seven Dasy in May in ta izvrstni prvenec.

Preberite še:
Prvenec Seven Days in May izide 11. maja
Akustično presenečenje Seven Days in May
Seven Days in May, naslednji veliki bend SLO rock scene?
 

Elvis Jackson z reggae pop singlom napovedujejo jubilejni koncert
Bruce Dickinson bi zavrnil povabilo v Rock And Roll Hall Of Fame
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm