Shawn Mendes – Shawn Mendes (2018)

TIP: Današnji najstniški idoli imajo tudi avtorski naboj.

Nedolgo tega so idoli najstnic in najstnikov, ki po pravilu niso kaj dosti starejši od svojih oboževalcev, “jokali” in trpeli ob totalno konzervativni, zastareli in srce parajoči posladkani pop in popevkarski glasbi, ob kakršni so še babice zaspale. Glasbo so jim po večini delali precej starejši skladatelji, ki so se na vse kriplje trudili, da njihovi varovanci ne bi kakorkoli izpadli iz kalupa “normale”. Robbie Williams in na drugi strani luže Justin Timberlake sta predvsem z držo precej razbila te predstave. Drugi Justin, ki se piše Bieber, pa je te konzervativne kalupe skupaj z nekaterimi ženskimi najstniškimi zvezdnicami razbil tudi v sami glasbi. Od te generacije naprej morajo biti najstniški zvezdniki na samo lepi kot avion, ampak morajo hkrati dati od sebe tudi kaj vsebinskega.

Kanadčan Shawn Mendes, ki bo avgusta dopolnil 20 let, je morda najlepši primer novodobnega najstniškega zveznika. O njem se seveda pletejo zgodbice in kjerkoli se pojavi, je histerija nepopisna, vendar je tisto poglavitno pri njem kljub vsemu glasba. Mendes, ki se je po klavirju pri trinajstih s pomočjo YouTubea v enem letu naučil igrati kitaro, vseskozi poudarja, da je predvsem avtor, pevec in glasbenik. In tu mu gre verjeti. Nenazadnje je pri petnajstih izdal odličen album zgovornega naslova Handwritten, s katerim je osvojil vrhove vseh pomembnih svetovnih lestvic.

Na svojem istoimenskem tretjem albumu Mendes predstavlja pisan nabor dokaj raznolikih skladb. Vsem je skupno, da so fino narejene in prav v vsaki se čuti njegov avtorski naboj. Album se začne s presenetljivo novorocersko zvenečo, zanj ne ravno običajno pop rock skladbo. Nato pa se nadaljuje z vsem tistim, kar je Mendes efektno predstavil že na prav tako zelo uspešnem predhodniku Illuminate izpred dveh let. Na albumu najdete nekaj rahlo dance obarvanega popa, starinskega R&B-ja in klasičnega soula. Večino albuma pa tudi tokrat tvorijo nostalgični folk pop, velikokrat akustični soft rock in bolj ali manj klasični pop rock. Kombinacija očitno ostaja zmagovita, saj je Mendes podobno kot s predhodnikoma tudi s tem albumom zlahka osvojil vrh najprestižnejše TOP 200 v ZDA in tudi drugod po svetu ponovno “lomi” po lestvicah.

V celoti njegov novi album zveni zelo nostalgično, skoraj klasično in je vsekakor daleč od večine izdelkov ta hip popularnih najstniških in pop izvajalcev nasploh. Le-ti so v zadnjih nekaj letih postali že pravi poskusni zajčki na poligonu skladateljev in producentov, ki praktično vsak dan predstavijo kaj novega, drugačnega in nekonvencionalnega. Prav v tej, za današnji čas nevsakdanji umirjenosti in spoštljivi zazrtosti nekam daleč v preteklost je morda največji čar tega albuma, ki je prava protiutež vsem spektakularnim, zvočno “nabliskanim” in navitim pop izdelkom, s katerim nas dnevno bombardirajo glavni ustvarjalci pop trendov. Pa da ne bo kakšne pomote, Shawn Mendes je izrazito moderen pop album in vsekakor nima prav nič s tistim, kar je zapisano v prvih stavkih te recenzije.
 

Urška Majdič zdaj z izvrstno zasedbo UMA
Led Zeppelin so se ponovno zbrali. Žal samo za knjigo!
 

Kiosk HmHm na: