Siddharta – Nomadi (2018)

TIP: Novi standardi slovenskega rocka.

Siddharta so tako drugačni in tako veliki, če že ne kar največji, zaradi dveh lastnosti. Prva je, da se nikoli ne ponavljajo. Druga, še pomembnejša, pa je, da nikoli nimajo težav s skladanjem in so prav na vsakem albumu z njim lastno lahkotnostjo nasuli kopico vrhunsko napisanih skladb.

Temu se niso izneverili tudi na svojem najnovejšem albumu Nomadi. Ne glede na izjemno visoke standarde njihovih izdaj, ta album zaseda prav posebno mesto v njihovi karieri. Zdi se namreč, da so Siddharta po ameriški izkušnji, radikalnem odmiku od bombastičnega industriala svojih najuspešnejših albumov in vrnitvi k temeljem, bližjim njihovemu razvpitemu prvencu, zdaj (podobno kot pojejo v izvrstni naslovni skladbi, op.) ponovno našli svojo, drugačno, manj varno, a zato toliko bolj vznemirljivo pot.

Da je na albumu vsaj polovica od desetih skladb čistih hitov in bodočih koncertnih klasikov, ni potrebno še enkrat prav posebej poudarjati. Kot tudi ne, da sta poleg njih na albumu še vsaj dve skladbi, ki sta nekoliko drugače zastavljeni, in bo trajalo nekoliko dlje, da ju bo njihovo zvesto občinstvo vzelo za svoji. A vzelo ju bo, ker imata vse lastnosti uspešnice.

Siddharta na Nomadi predstavljajo novo zvočnost in zanimivo drugačen pristop. Že sama postavitev nekaterih vokalnih linij, ki jih Tomi M. poje netipično nizko, skoraj narativno, spet drugod pa nekontrolirano divje, daje nekaterim skladbam poseben pečat. Tudi postavitev kitar, ki so zdaj bistveno čistejše, jasnejše in bolj artikulirane, je precej drugačna. Zelo drzni pa so klaviaturistični aranžmaji, ki predvsem po barvitosti in dramatičnosti ponekod močno spomnijo na tisto bolj gverilsko stran novovalovske elektronike osemdesetih, hkrati pa so nadvse moderni. Morda tista manj opazna, a zato nič manj pomembna novost je tudi ritmičnost nekaterih skladb. Siddharta tokrat demonstrirajo nekaj izvrstnega funkoidnega groova in tudi (eno) pravo bigbetaovsko nažiganje.

Vse te bolj in manj izpostavljene novotarije pa v sicer značilnem, čvrstem in hkrati prefinjenem novorockerskem okolju, od katerega Siddharta tudi tokrat ne odstopajo, delujejo naravnost spektakularno. S preteklostjo posodobljena zvočnost, nekaj ponovno nekoliko bolj bombastičnih zaključkov in bolj novovalovska indie/alternative artikuliranost pa dajejo skladbam dodatno privlačnost in nek novi šarm. Slednji daje tudi posebno težo pripovedim Tomija M., ki še naprej ostajajo skrivnostne, nedorečene in usodne.

Nomadi je morda celo najbolj prelomen album Siddharte in hkrati tudi eden njihovih najboljših sploh. Vsekakor si je bend z njim odprl široke izrazne možnosti.

Malce ironično je, da je Nomadi album, s katerim bi imeli Siddharta morda celo največje možnosti za preboj v tujino. Definitivno je v tej smeri najbolj dodelan in hkrati najbolj avtorsko samobiten. Ironija pa je v tem, da morda bend trenutno o tem ne razmišlja več toliko, kot je v kakšnem izmed svojih preteklih obdobij.

Vsekakor je pred vami album, poln izjemnih skladb, izvrstnega muziciranja in sveže energije. Siddharta pa z njim postavljajo nove standarde modernega slovenskega rocka.

Preberite še:
Siddharta @ Hala Tivoli: triumf, dostojen največjega slovenskega rock benda
4.000 brezplačnih prenosov novega albuma Siddharte razgrabljenih v nekaj urah
Siddharta od 3. do 7. 9. podarja 3.000 brezplačnih prenosov novega albuma
Siddharta pripravili prvorazredni dogodek v podzemlju Pivovarne Union
Siddharta prejeli platinasto in zlato priznanje
 

Prešernova štirivrstičnica v novi skladbi benda Outsider
Twenty One Pilots - Trench (2018)
 

Kiosk HmHm na: