Stone Temple Pilots – Stone Temple Pilots (2018)

TIP: Osvobojeni napetosti, nepredvidljivosti in samouničevalne energije zvenijo sijajno.

Stone Temple Pilots so prototip ameriškega modernega rock benda. So predstavniki druge generacije grunge scene iz začetka devetdesetih, ko je bila ta glasba kot žanr že povsem dorečena in ni bila več omejena na Seattle. Podobno kot je bila praksa z vsemi scenami in smermi v preteklosti, so velike založbe tudi v grungeu hitro zavohale velike zaslužke in so kot nore začele podpisovati tovrstne bende. Stone Temple Pilots pa so bili zagotovo njihov najbolj uspešen komercialni “ulov”. Poleg tega, da je bil tržno privlačen, je imel bend (za razliko o večine svojih sodobnikov, op.) tudi dobršno mero avtorskega naboja in zelo samosvojo in izrazito underground držo, s katero je zlahka prepričal tudi tiste starejše in manj etablirane glasbene kroge.

Stone Temple Pilots so hitro postali vzorčni primer tistega, kar se je kasneje razvilo v korporativni stadionski rock. Do zdaj so prodali več kot 40 milijonov albumov, dobili grammyja in vse druge najpomembnejše ameriške glasbene nagrade in nasploh uživajo status rock super-zvezdnikov.

Vendar je bila njihova glasba, kljub vsej markantnosti in nesporni kakovosti, vedno nekako v drugem planu. V prvem je bil vedno njihov nekdanji pevec Scott Weiland, ki je s svojo pogubno (rockersko) držo, polno številnih izpadov in nenehne borbe z odvisnostjo, krojil tako tok delovanja skupine kot tudi tisti najpomembnejši prvi vtis. Leta 2013 je Weiland zapustil skupino in dve leti kasneje umrl v tragičnih okoliščinah. Za dve leti ga je zamenjal lani preminuli Chester Bennington iz Linkin Park. Stone Temple Pilots so se po dolgem iskanju lani odločili, da bodo njegovega naslednika izbrali iz povsem drugačnega okolja. Novi pevec je namreč postal Jeff Gutt, ki se ga drži zanimiv sloves. Velja namreč za enega najvplivnejših tekmovalcev resničnostnega glasbenega šova The X Factor. Karkoli že naj bi to pomenilo.

Drugi po imenu skupine naslovljeni album je sicer šele njihov sedmi do zdaj in prvi, na katerem ni Weilanda. Stone Temple Pilots na njem zvenijo osvobojeno, sproščeno in hkrati osredotočeno, kot še nikoli. Zdaj, ko ni več tiste negotovosti in samouničujoče Weilandove energije, se morda celo prvič jasno sliši, kako kompakten, profesionalen in utečen je v resnici bend. Za povrh pa Gutt z neverjetno lahkoto povzema energijo benda, kot bi bil v njem že od nekdaj.

Stone Temple Pilots tudi tokrat predstavljajo slogovno zelo raznolik album. V nekaj uvodnih skladbah pokažejo, da imajo še vedno nekaj tiste bazične, sesute in ostre grunge enegije, ki zveni danes prav tako vznemirljivo in aktualno kot pred četrt stoletja. Sicer pa bend še naprej zelo suvereno rije po zvočnosti blage alt metalurgije, umazanega, podzemnega garage rocka, kitarskega alternative rocka, melodijsko posodobljenega in naelektrenega hard rocka in močno psihedelično obarvanega tradicionalnega klasičnega rocka. Na drugi strani pa bend predstavlja celo paleto nežnejših skladb, ki so blizu bolj tradicionalnim zvrstem, kot so malo trši kantavtorski rock, bolj odpadniška americana, alternativni akustični folk in celo tisti prefinjeni starinski ameriški pop rock se najde.

Tako v težjih kot tistih bolj liričnih skladbah pa novi Stone Temple Pilots zvenijo zelo retro in veličastno. Po energiji in eleganci pa na moč podobno nekaterim velikim bendom sedemdesetih. Kljub zelo jasni povezavi s preteklostjo, imajo nove skladbe tudi tisti nezgrešljivi sodobni naboj, s katerim bend vseskozi kaže, da kaj podobnega kljub vsemu ne bi moglo nastati desetletje ali več nazaj.

Posebna zgodba albuma sta zvok in produkcija. Zvok je pokvarjen, cenen, surov, zadušen in frekvenčno navidez precej površen. Podobno kot se je to počelo v grunge časih, tudi zdaj to ni rezultat slabih pogojev, snemanja v kleteh ali kakšnega tehničnega neznanja in neizkušenosti. Takšen “pokvarjeni” zvok je rezultat premišljenega in verjetno tudi precej dolgotrajnega produkcijskega dela. Na podoben, a morda vendarle malo manj radikalen način so snemali tudi v zlatih grunge časih.

Stone Temple Pilots pa so s takšnim zvokom zelo prefinjeno in učinkovito povezali svojo garažno, samosvojo in avtorsko plat s tisto obrtniško, korporativno. Naredili so sijajni moderni rock album, ki je silovit, a nikoli pretežek. Album je moderen in hkrati vintage, je sredinski, a tudi drugačen in podzemen.

In nenazadnje, Stone Temple Pilots 2018 je eden tistih danes vse bolj redkih albumov, ki jih lahko poslušate skoraj ob vsaki priložnosti. To pa je ena izmed ključnih lastnosti tistih največjih albumov, ki so preživeli test časa.
 

V grunge 90-ta z odličnimi Lipstick Stain
Foto-utrinki: Nuša Derenda – gala koncert v Cankarjevem domu
 

Kiosk HmHm na: