The Cult – Hidden City (2016)

TIP: Čeprav se nimajo več kam skriti, rock kameleoni zvenijo izvrstno.

The-Cult---Hidden-City-(2016)

Britanski rocerji The Cult so bili vedno otroci nekega obdobja. V osemdesetih so po skrajšanju imena pridrveli iz podzemlja s takrat zelo modnim kitarskim alternative rockom, ki so mu dodali nekaj skoraj gotske mističnosti, pogubno zapeljivo melodiko in precej oster zvok. Še v istem desetletju pa so naredili enega najboljših slogovnih preobratov v zgodovini. Čez noč so postali divji retro hard rock bend in povzročili, da je trend retro klasičnega rocka postal zelo opažena zadeva.

Kasneje je bend šel skozi številne kadrovske spremembe. Nekajkrat je tudi razpadel in se ponovno združil. Vse, kar so The Cult delali najbolje (alternative, hard rock), pa po drugi polovici devetdesetih ni bilo več glavna ali vsaj zelo pomembna stvar na osrednji glasbeni sceni in tako tudi njihovi kasnejši albumi, ki sploh niso bili slabi, nekako niso prišli do polnega izraza.

The Cult so bili na nek način prvi izmed velikih, ki so skusili, da nove generacije nimajo več pravega spoštovanja do rocka, kaj šele, da bi ji bila blizu drža, vrednote, upor in vsa mitologija drugačnosti, ki jo ponuja rock. Od Guns N’Roses, Nirvane in grungea sta sporočilnost in moč rocka preprosto izbrisana iz osrednje glasbene scene. The Cult pa so se kot kameleoni vedno znali zliti s tistim, v kar se je v nekem obdobju “verjelo”. Zadnji dve desetletji pa tega nimajo.

V tem kontekstu je tudi njihov aktualni album Hidden City dobil precej manj pozornosti, kot bi si jo zaslužil. The Cult na njem predstavijo nekaj odličnih, raskavih hard rock rušilcev in nekaj magičnih kitarskih alternatve rock skladb. V eni pa se precej plašno spopadejo tudi z modernejšimi, recimo jim, nu-rock strukturami, album pa končajo z lirično balado, ki se je ne bi branil niti kakšen popevkar. V celoti pa album deluje udarno, a tudi mračno in na trenutke mistično.

Na Hidden City, ki je zaključek trilogije, ki jo je bend začel z albumom Born Into This iz leta 2007, se bend na spektakularen način sprehodi skozi lastno zgodovino, hkrati pa z energično držo, odlično produkcijo (stare šole) Boba Rocka in mistiko, ki še vedno prepriča, ponuja dober izziv tistim današnjim bolj ali manj praznim rock mogotcem, ki jim še uspeva ostati na glavni sceni oziroma jih tam drži veliki glasbeni biznis. Ja, tudi The Cult, nekdanji ljubljenci velikih založb, so zdaj pristali na neodvisni sceni, kjer srčnost, drža in ustvarjalnost še vedno nekaj veljajo. Vseh teh lastnosti pa je na Hidden City na pretek.
 

Michael Jackson ni več lastnik skladb The Beatles
Jure Tori z avtorskim tangom navdušil Dunaj
 

Kiosk HmHm na: