The Margins – Bella Insania (2017)

TIP: Margine so v centru, da bolj ne bi mogle biti.

V zadnjih dveh letih se je na slovenski sceni pojavilo nekaj odličnih, predvsem modernih / alternative rock bendov, ki so jim veliko bližja videnja in pristopi, ki vladajo na svetovni sceni, kot pa tisto tipično in pri nas še vedno prevladujoče matranja polno vztrajanje na drugačnosti za vsako ceno, pa četudi na račun obrtniških kiksov in v nekaterih primerih tudi popolne žanrske neprepoznavnosti. V tej združbi slovenskih izvajalcev, ki so izrazno, idejno in izvedbeno na ravni svetovnih dogajanj in imajo v bistvu le malo skupnega s tem, kar se odvija na našem prostoru, zaseda prekmursko-medžimurski bend The Margins prav posebno mesto.

Bend ne samo da obvlada smernice modernega svetovnega kitarskega, alternative in tudi garažnega rocka, ampak jih tudi zelo dejavno in na dokaj izviren način nadgrajuje. Tisto, kar dela The Margins tako posebne in vznemirljive, je njihova sposobnost druženja bolj bolj zahtevnih in ne vedno najbolj pravilnih alternative elementov z neposrednim, navitim, skoraj klasično zvenečim brezčasnim rockom, navitim hard rockom, glamom, eksplozivnim punkoidnim rock ’n’ rollom in še čim iz arzenala bolj klasičnega rocka. V tem združevanju je nekaj umazanega, odpadniškega, podzemnega, a tudi artističnega, komercialnega, zapeljivega in nadžanrskega.

Takoj ko bi se lahko skladba sprevrgla v tipično in predvidljivo alternative paranje, The Margins intervenirajo s kakšnim atraktivnim kitarskim riffom iz tiste “druge”, trše rockerske strani. Poseben zvok in neprestano napetost pa dobivajo tudi z nenehnim “dvobojem” bolj čiste alternative in bolj distorzirane rock kitare.

V celoti so skladbe na njihovem albumu Bella Insania izjemno dodelane, dinamične in funkcionalne. Bend še prav posebno pozornost posveča vpadljivim refrenom, občasnim presenetljivim večglasjem in izrazitim melodijam. Slednje imajo skoraj tisto pop prepoznavnost in naboj, ki prevzame v trenutku, kar v kombinaciji z visokonapetostno rock energijo učinkuje sijajno.

Podobno kot pri vseh velikih svetovnih bendih tudi pri The Margins vse skupaj deluje neverjetno preprosto, skoraj samo po sebi umevno. Njihova glasba diha in zveni, kot da drugače sploh ne bi moglo biti. Ampak verjemite, da temu ni čisto tako. Ustvariti tak flow, tolikšno energijo, takšno prefinjenost in na drugi strani skoraj hit sprejemljivost oziroma tako inteligentno zabavno vibracijo, sploh ni preprosto, še posebej če pri tem ostajata njihova rock drža in podzemna identiteta povsem neokrnjena. To zmorejo le najboljši.

Torej, edino, kar pri bendu ne štima, je njihovo ime. The Margins so namreč v centru, da bolj praktično ne bi mogli biti!
 

Joe Satriani - What Happens Next (2018)
Akustično presenečenje Seven Days in May
 

Kiosk HmHm na: