U2 – Songs Of Experience (2017)

TIP: Korporacija se je zbudila! Vrnitev v sedanjost je spektakularna!

U2 so že nekaj desetletij verjetno največja glasbena skupina na svetu. Definitivno pa so največji alternative rockerji vseh časov, čeprav so v svoji štiri desetletja trajajoči karieri marsikdaj prihajali navzkriž s temeljnimi vrednotami te zvrsti.

U2 so za večino bogovi in edini, ki jim je uspelo poustvariti magijo, angažiranost in sporočilno moč glasbenih velikanov poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ni pa jih malo takšnih, ki benda ne marajo, ker bistvo glasbe preusmerja v veliko in nadvse dobičkonosno korporacijo. Glavna tarča obtožb te struje je pevec Bono, ki je po njihovem vojni dobičkar, ki je svoje komentarje, proteste in tudi zelo konkretne akcije, s katerimi je pomagal pri reševanju največjih političnih kriz in družbenih tragedij, izkoristil predvsem za krepitev vpliva svoje skupine in blagovne znamke, ki jo le-ta predstavlja.

Če nekako odmislite vsa ta ozadja, kar ne glede na to, na kateri strani ste, ni najlažje, potem za U2 nekako velja znana nogometna prispodoba. So bend “obožuješ ali sovražiš” kluba, ki ne preigrava prav dobro in tudi teče ne preveč rad, a vedno naredi tisto bistveno, zabije gol. To še posebej velja za njihov najnovejši, štirinajsti studijski album Songs Of Experience.

Album je bil zamišljen kot drugi del predhodnika Songs Of Innocence, morda njihovega najšibkejšega izdelka sploh. Tematsko je bil sprva nekakšna zbirka pisem, ki jih je Bono napisal osebam, ki mu nekaj pomenijo. Zaradi odločitve Britancev za brexit in vsesplošnega razmaha konzervativne politike, so U2 prestavili izid in Bono je številnim besedilom dodal ostrejšo politično noto.

U2 pa niso naredili samo tematskih izboljšav. Še bistveno večje spremembe so v primerjavi s precej črno-belim in monotonim predhodnikom naredil v sami glasbi. Če so si Coldplay kakšno desetletje ali dve “izposojali” ideje in način, kako pristopiti k stvari, od U2, se je na Songs Of Experience zgodilo ravno obratno. U2 so tokrat po vzgledu njihovih nekdanjih oboževalcev v svojo glasbo vpletli kopico skladateljskih in aranžmajskih trikov, ki so značilni za najmodernejšo rock in tudi pop produkcijo. Tako boste na album zaslišali marsikaj presenetljivega, od psevdo tropical house groova, vokoderjev in elektronskih podlag, modernega pop večglasja in ritmike, pa vse do najnovejših rock zvokov, modnih rock harmonij in poudarkov oziroma zaključkov in najsodobnejših produkcijskih prijemov. Vendar U2 vseh teh novosti ne obešajo na velik zvon. Kot se za tako velik bend spodobi, so vse skupaj vtkali v svoj značilni kitarski alternative rock groove in usodno dramatično vokalno izvedbo.

Skozi morda še bolj stranska vrata pa so marsikje oživili tudi tisti svoj bolj čist in surov, a nadvse barvit magičen zvok, s katerim so plenili v osemdesetih, ko so postali globalni in “najpomembnejši” bend.

Kot je pri U2 že v navadi, so tudi tokratne skladbe od prve do zadnje izjemno dobro napisane. To velja tako za naravnost odigrane indie skladbe, kot tudi za bolj kompleksne mainstream pesmi in zanimivo orkestrirane (pol)balade. Preplet najsodobnejšega z retro nostalgičnim pa daje vsem prav posebno razsežnost in magijo.

U2 so še enkrat naredili svoje in ponovno “zabili”. Songs Of Experience je eden njihovih najboljših albumov sploh. Njihovi zapriseženi fani boste na njem zagotovo našli tisto “nekaj več”, kar je morda na predhodniku manjkalo. Tisti “na drugi strani” pa album vseeno preverite, kajti tu nekje se skrivajo praktično vsi prijemi sodobne (alternative) rock produkcije. In če hočete biti s časom, jih boste morali osvojiti, ne glede na to, v kakšnem kontekstu ste jih spoznali.
 

Umrl je francoski glasbeni velikan Johnny Hallyday
Žan Serčič vabi na posebno srečanje ob izidu svojega novega albuma
 

Kiosk HmHm na: