Uriah Heep – Living The Dream (2018)

TIP: Njihova zmagovita kombinacija starinski hammondov in kitar zveni fenomenalno v modernih produkcijskih okoljih.

Uriah Heep, Deep Purple, Black Sabbath, Led Zeppelin in Free / Bad Company so pred skoraj pol desetletja začeli zlato obdobje britanskega klasičnega (hard) rocka. Uriah Heep so bili s kombinacijo podivjanega hard rocka, robate progresive, turbinske post-psihedele, ultra-pompoznih vokalov, grandioznih orkestracij in baročnih aranžmajev morda celo najbolj nenavadni izmed njih. Skupina je bila tako drugačna, a tudi nova in sveža, da je na neki kritik zapisal, da bo naredil samomor, če bo kdaj uspela.

40 milijonov prodanih albumov in skoraj pol stoletja kasneje je skupina, v kateri je že desetletja izmed ustanovnih članov le neumorni kitarist Mick Box, nedavno izdala svoj jubilejni 25. album z naslovom Living The Dream.

Naslov naj bi pomenil, da bend po vsem tem času na sceni še vedno živi svoje sanje. Uriah Heep pa to kažejo tudi z glasbo. Nove skladbe so vrhunski hard rock z vsemi posebnostmi in odlikami, ki krasijo te rock gigante. Bend je v njih zdajšnjim časom primerno nanovo definiral in v precejšnji meri tudi poživil svoj zmagoviti zvok iz prve polovice sedemdesetih. Istočasno pa je ohranil pravilnost, melodičnost, funkcionalnost in kompaktnost kasnejših obdobij. Tako smo ponovno priče številnim energičnim “ritjem” klaviatur Hammond in hard nažigaškim kitarskim nastavkom, a tudi sijajnim večglasnim refrenom, zmagovitim klasično-rockerskim melodijam ter tudi kančku njihovega zdaj že kar obveznega pompa in zdrave pretencioznosti.

Vse to pa je postavljeno v zelo funkcionalne okvirje, zelo blizu tistim, ki so jih gojili v melodičnih, bolj heavy metalskih osemdesetih. Vendar je znotraj njih ogromno prostora za najrazličnejše solistične izlete, okraske in obrate. Kar nekaj teh vložkov je tudi bolj kompleksnih, z radikalnimi menjavami ritma in celo povsem drugimi osnovami. A vse to nikoli ne poruši toka samih skladb.

Morda najlepše pa je, da imajo novi Uriah Heep sodobno artikulacijo, ki je jasna, čista, prezentna, a še vedno izvorno avtentična. Tako stare prakse zvenijo sveže in aktualno. Glavne zasluge za to pa ima izvrstni producent Jay Ruston.

Veliko klasično-hardrockerskega naboja, (pre)drznosti sedemdesetih, skoraj heavymetalska intenzivnost, obilo super-muziciranja, pompoznost in kanček hipi magije so razlogi, zaradi katerih bi ta album moral preveriti vsak pravi rocker.
 

Fotoreportaža: Jan Plestenjak @ Stožice
Še tretja mojstrovina novomeških Deadly Smile
 

Kiosk HmHm na: