Yello – Toy (2016)

TIP: Nenadkriljiva elektronska eleganca.

yelllo-toy-2016

Švicarski duet Yello je eden najpomembnejših akterjev pri nastanku sodobne elektronske glasbe. Še kot trio so na samem začetku osemdesetih izdali nekaj albumov, ki so bili bili onstran vsega takrat znanega. Kot je skoraj običajno pri vseh inovatorjih, so se tudi ideje Yello le delno prenesle v prihodnost. Yello nista zgolj vizionarja na glasbenem področju, pop zabavljača in dance atrakcija, vedno sta tudi koncept, artefakt in poligon za preizkušanje različnih umetniških praks. Absurd, teatralnost, sarkazem, nadrealizem, avantgarda, dadaizem, koncept, čislanje čiste estetike imajo pri njiju enako težo kot njuna vedno zelo jasno izražena pop usmeritev.

Največ komercialnega upeha so Yello dosegli s tremi album iz druge polovice osemdesetih, na katerih sta Boris Blank (elektronski “strojnik”, glasbenik, skladatelj) in Dieter Meier (milijonar, nekdanji profesionalni kockar, filmski režiser, v skupini pa narator, konceptualist, vodja “idejnega pogona”) dosegla idealno razmerje med pop užitki in čistim umetniškim stremljenjem. Na kasnejših, sploh ne slabih albumih pa se je duet bolj posvečal vključevanju novejših elektronskih praks, ki so nastale tudi po zaslugi Yello, kot pa čistim raziskovalnim poskusom.

Toy je njun trinajsti album in prvi v tem desetletju. Njegov izid je duet proslavil na prav poseben način. Prvič po 37 letih delovanja sta Yello nastopila v živo.

Toy je sijajen album. Yello se na njem vračata k tisti drzni elektroniki in raziskovanju, ki je krasilo albume zasedbe v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Slogovno na malce drugačen način oživljata nekatere najboljše prijeme iz tistega časa. Skoraj ukinila pa sta tisti technoidni zven kasnejših albumov. Skladbe so, kot v najboljših časih, filmsko napete, teatralno usodne, nikoli povsem dorečene, dostikrat plesno zapeljive (a ne na današnji predvidljivi EDM način), skoraj zmeraj malce ekscentrične, dvoumne in večplastne. V njih je vedno tudi obilica prefinjenosti, elegance in tudi kanček snobizma (v najboljšem pomenu te besede). Meier pri svojih enainsedemdesetih letih ostaja neprekosljivi šarmer. Občasno pa mu tokrat pomagata tudi dve eksotični dami in odlični pevki, Malia in Fifi Wrong.

Kljub nekakšnemu časovnemu zamiku, ki ga bo poznavalec starejšega opusa zagotovo zaslišal, nove skladbe zvenijo zelo sodobno in so na svoj drugačne, sveže in z vidika današnje glasbene prakse vsekakor zelo aktualne.

O umetniških vzgibih je v današnjih časih, ko tudi v glasbi šteje le dobiček, malce neokusno govoriti, a vendar skoraj nihče ni pop senzibilnosti približal tako blizu čiste umetnosti, kot sta to storila in še vedno nadvse uspešno počenjata Yello.
 

Marilyn Manson: Umetniki moramo začeti postavljati vprašanja, ne samo trditve
Turneja in novi album Perpetuum Jazzile
 

Kiosk HmHm na: