Yngwie Malmsteen – Blue Lightning (2019)

TIP: Še vedno pribije in nažge kot le malokdo!

Veliki Yngwie Malmsteen, je eden prvih, če že ne kar prvi deklarirani shred kitarist. Tam sredi osemdesetih, ko je začel solo kariero, je s svojim zahtevnim igranjem, hitrostjo, dovršenostjo in silovitim pristopom nabil komplekse celim generacijam kitaristov in postavil precej drugačne standarde in pojmovanja kitarskega heroja.

Na svojem novem albumu Blue Lightning predstavlja eno svojih prvih glasbenih ljubezni, to sta blues in klasični hard rock, s katerima se je, kot je zapisal v knjižico albuma, srečal že v vrtcu.

Na albumu je pet njegovih avtorskih skladb in (na razširjeni izdaji) 10 njegovih obdelav povečini velikih rock klasikov. Izbor slednjih je nadvse zanimiv, saj je Malmsteen izbral kar nekaj skladb izvajalcev, ki so po pristopu njegovo živo nasprotje. Izvajalci, kot so Eric Clapton, The Rolling Stones, ZZ Top in The Beatles moč svojih skladb dosegajo s pravimi poudarki, z raje kakšno noto manj in malo mimo, kot pa z milijonom not na sekundo, klinično natančnostjo, akademsko disciplino in kompliciranimi tehničnimi prijemi. Deloma to velja tudi za Jimija Hendrixa in Deep Purple, katerih skladb se je poleg zgoraj omenjenih še lotil Malmsteen.

Kako trden, a tudi zelo poseben karakter je Malmsteen, morda najbolje kaže način, kako se je veliki kitaristi lotil tega teh skladb in albuma nasploh. Mirno in brezkompromisno je namreč povozil dramaturgijo in dinamiko izvirnikov, ustvaril svoje poudarke in predvsem naredil ogromno prostora za svoje izvedbene vragolije, solistične vložke in najrazličnejše vdore. In vse to je naredil s tisto njemu lastno silovitostjo, da ne napišemo kar brezobzirnostjo, a tudi z mikroskopsko natančnostjo in preudarnostjo. Malce več sproščenosti pa je pokazal v vokalnih izvedbah. Vse skladbe je namreč sam tudi zapel.

Tokrat se je dodobra odrekel neo-klasičnim metalurškim okraskom in baročnosti, kot tudi tistim zanj že kar značilnimi videnji in raziskovanji zapuščine Deep Purple in Rainbow ter tudi zvočni popolnosti. Produkcije namreč praktično “ni”, vse je zelo surovo, kot bi bile skladbe posnete “s prve” v sosednji garaži.

Čeprav predvsem zaradi nasičenosti in neukročene silovitosti izvedb vse skupaj deluje, kot da Malmsteenu ni povsem jasno, za kaj v originalih gre, njegove interpretacije teh skladb zvenijo odlično, ne ravno vsakdanje in predvidljivo, a vendarle odlično. Da pa je velikemu kitaristu jasno še vse kaj več, pa ni pokazal samo z majico z napisom “Yngwie Who?” (ki jo, btw, še vedno lahko kupite v njegovi spletni trgovini, op.), ampak tudi s svojimi petimi avtorskimi skladbami na tem albumu, ki so tako po zvoku, kot vzdušju povsem v toku celotnega albuma, vključno s prahom še iz nekega drugega časa. Malmsteen je tudi vešč skladatelj, kar se ob vsem pompu vse premalokrat poudarja.

Vsekakor je Blue Lightning kljub vsej bizarnosti in za današnji čase nevsakdanji intenzivnosti vreden pozornosti. Yngwie Malmsteen še vedno pribije in nažge kot le malokdo!

Stray Train imajo novega pevca
Goriški heavy metalci HairX se ozirajo tudi v Italijo
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm