Zucchero – Black Cat (2016)

TIP: Novi album po šestih letih! Nezgrešljivo vrhunsko in razmišljujoče.

Zucchero---Black-Cat

Zucchero je eden najimenitnejših in v svetu najbolj prepoznavnih italijanskih glasbenikov. Na svojih albumih je z izjemnim občutkom mešal tradicijo italijanske kantavtorske glasbe z rockom, pop rockom, bluesom, starim soulom, gospelom in čistim popom. Na enem albumu ga je zaneslo celo v vode kubanske glasbe. To zlivanje različnih tradicij in praks je pri Zuccheru vedno potekalo v nepredvidljivem in samosvojem razmerju.

Tudi za njegov dvanajsti album Black Cat velja nekaj podobnega, a z eno veliko razliko. Zucchero se je ob njegovem ustvarjanju spraševal o vlogi avtorja v vse bolj agresivnem in netolerantnem okolju glasbene industrije in prišel do zaključka, da se mora vrniti v čase, ko ni bilo pritiska za vsako ceno ustvariti uspešnico in ko z ustvarjanjem ni imel kaj izgubiti. To razmišljanje se pozna predvsem v besedilih, ki imajo močan socialni naboj, ki pa ni nikoli zavajajoč ali agresiven. Morda najboljši primer tega je kontroverzna uvodna skladba Partigiano Reggiano, v kateri skozi izkušnjo svojega deda, ki je bil med 2. svetovno vojno deportiran, govori o tem, da se je treba upreti nečemu, kar resnično ni dobro, brez levičarskih ali ali desničarskih konotacij. Sicer pa pa v skladbi Streets Of Surrender (S.O.S), za katero je besedilo napisal Bono iz U2, poje o pariškem terorističnem napadu, v drugi pa tudi o migrantih, za katere pravi, da so moderni sužnji.

Glasbeno je Black Cat vrnitev v okolje bazičnega tradicionalnega bluesa, predvsem tistega z delte Mississippija, s slide kitarami, toplimi klaviaturami, honky tonky klavirjem in navidez razpadlimi bobni. V večini skladb je tudi kanček starega soula in občasno tudi gospela. Zucchero pa ni zapostavil niti tistega svojega nezgrešljivega italijanskega naboja. Le tistega bleščečega, barvitega popa je manj, če odmislimo prvi singel za tujino, skladbo Voci. Ta skladba je ena od dveh predelav. Njen avtor je švedski indie pop freak Loney, Dear. Še bolj presenetljiv je izbor druge skladbe, katere avtor je še en Šved, svetovni DJ Avicii, ki vse bolj dokazuje, da je vsestranski glasbenik. Zucchero pa se je na svoj način lotil njegove kar malo prezrte, a izvrstne skladbe Ten More Days iz njegovega lanskega albuma Stories. Morda je Zucchero tudi na način opozoril na odlično evropsko ustvarjalnost, kot tudi na dejstvo, da je le-ta še vedno podrejena agresivni ameriški založniški politiki oziroma produkciji.

Kljub temu, da se Zucchero na tem albumu do neke mere vrača k (skromnim?) začetkom, pa je Black Cat album visokoproračunske produkcije. Kot je že v navadi, je Zucchero tudi tokrat sodeloval s pisano paleto glasbenih ustvarjalcev. Tako so poleg njega podpisani še trije veliki producenti (T Bone Burnett, Brendan O’Brien in Don Was). Poleg Bona pa v isti skladbi na kitari gostuje tudi Mark Knopfler (Dire Straits).

Black Cat je še eden v vrsti odličnih albumov Zucchera. Na albumu ne manjka vrhunskega, če ne že kar izvenserijskega zabluzenega, lahkotnega pop rocka, ob katerem boste ljubitelji tovrstne glasbe neskončno uživali.

Skoraj odveč je dodati, da je album odlična napoved tega, kar nas čaka na njegovem oktobrskem ljubljanskem koncertu.
 

Eric Clapton gost na novem albumu The Rolling Stones
Kratke glasbene novice – tujina
 

Kiosk HmHm na: